Ester Ivakič / Filmska režiserka in vizualna umetnica, ki se uveljavlja kot edinstveni glas v slovenskem filmu

Še malo, pa bo luč sveta ugledal njen težko pričakovani celovečerni igrani prvenec z bržkone najdaljšim naslovom v zgodovini slovenskega filma: Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Nastal je pod okriljem produkcijske hiše Temporama in je zgodba o zvedavi desetletni deklici Idi, ki v sedemdesetih odrašča v oddaljeni prekmurski vasici, ob poslabšanju babičinega zdravstvenega stanja pa je prepričana, da smrt lahko odžene s petjem – a kaj, ko je povsem brez posluha. Scenarij za film sta s scenaristko in režiserko Niko Jurman napisali po literarni predlogi Suzane Tratnik Noben glas (2016, Beletrina), zbirki sedmih kratkih zgodb, v kateri ju je navdihnilo edinstveno tankočutno prikazovanje otroškega pogleda na (domači) svet in neizogibne spremembe v njem.

Ester Ivakič (rojena je leta 1992) je že od nekdaj rada izumljala svoje domišljijske svetove. Otroštvo v domačem Šentjurju pri Celju je preživljala ob branju pustolovskih zgodb, risanju in izmišljanju pravljic, kasneje je z domačim fotoaparatom dokumentirala brezciljne dogodivščine s prijatelji. S filmom se je pobliže seznanila šele med študijem na Visoki šoli za umetnost v Novi Gorici – in spoznala, da je filmski medij veliko bolj dostopen in odprt, kot si je sprva predstavljala. Da ji pravzaprav omogoča neskončno svobodo izražanja. Da lahko – če pustimo ob strani produkcijske omejitve – posname, karkoli si zamisli. Njen diplomski film Srdohrd je na Festivalu slovenskega filma v Portorožu dobil posebno omembo, kar jo je opolnomočilo in ji dalo potrditev, da je na pravi poti – in da lahko tudi njene osebne, poetične, obrobne, igrive in hudomušne zgodbe najdejo svoje občinstvo. V svetu filma pa je vse bolj čutila, da pripada, da je našla svoj prostor in skupnost podobno mislečih mladih ustvarjalcev.

Pot jo je tako vodila še na magistrski študij filmske režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, v naslednjih letih pa je nase začela vse bolj opozarjati z vrsto kratkih filmov, v katerih je navdušila s svežim, nezamejene domišljije polnim, neobremenjenim pristopom. Tak je bil denimo eksperimentalni film, ki spominja na videoigro Magični grad je tu, ki ga je leta 2021 mednarodna žirija na festivalu kratkega filma v Ljubljani FeKK razglasila za najboljši slovenski kratki film, ob tem pa kratko, a povedno zapisala: »Videli smo prihodnost filma in njeno ime je Ester Ivakič.«

Njeni filmi pogosto stopajo po meji med realizmom in sanjskim, skrivnostnim, neotipljivim in fantastičnim, ta ščepec magije pa po njenih besedah vedno pride sam od sebe. Ustvarja namreč iz svojega notranjega impulza, občutij in emocij, ki jih nato oblikuje v fikcijske svetove brez trdnih zakonitosti realnosti, ki ji omogočajo popolno ustvarjalno svobodo. Prav v tej avtonomiji, v tem izmuzljivem, a premišljeno zgrajenem prostoru, vselej najde svojo moč in ustvarja unikatno filmsko govorico, ki je hkrati osebna in globoko univerzalna. V filmskem mediju namreč pogosto obravnava bližino med ljudmi in odnose – prijateljske, ljubezenske, družinske –, ki obstajajo v svetu, ki propada, sredi katastrofe ali bližajoče se apokalipse, znotraj katerih je nekdo, ki ga imamo radi, pogosto edina stvar, ki se je lahko oklepamo. Katastrofa ni vedno velika – včasih je zgolj občutek osamljenosti, slovo, smrt ljubljene osebe. A prav tam filmska ustvarjalka pogosto išče lepoto. Velik navdih ji pomeni tudi glasba – ne le kot spremljava, pač pa kot dejavni del zgodbe, ki se izraža skozi glasbene točke, nastope, spektakel. Tako tudi ni čudno da je režirala že vrsto videospotov, med drugim za domače glasbene skupine Haiku Garden, SBO, Noair in Bombyx Lori.

Čeprav ima za seboj že veliko filmskih projektov, se nerada definira (le) kot filmska režiserka. Zanima jo predvsem ustvarjanje kot takšno – svoboda domišljije, raziskovanje različnih načinov izražanja in kanalov, skozi katere lahko manifestira svoje ideje, pa naj gre za film, glasbo, vizualno umetnost ali ustvarjanje spletnih kvizov. Umetnost zanjo namreč ni vedno smrtno resna. Je tudi humor, zabava, igrivost in »hecanje«. Še najraje pa preplet vsega skupaj. Je namreč tako kompleksna kot življenje samo.

* V rubriki Portret sodelujemo z več fotografinjami in fotografi. Asiana Jurca Avci (1992) bo z nami do 27. junija.