Brez povratka: Nasledstvo

za

Kdo je naslednji?

Lepota franšize Brez povratka, ki je zdaj doživela reboot, je v tem, da je popolna tavtologija, saj smrt – no, Smrt – prikazuje in definira kot rojeno serijsko morilko, kot neumorni genocidni stroj za ubijanje, kot popolno, do skrajnosti cinično nihilistko z blaznim smislom za ironijo, šahiranje in suspenz, kot ultimativno dedno bolezen, kot fatalko, kot domino, kot Final Destination, kot vsepovsodno, vsestransko, vsevrstno, vselejšnjo, vsenaokrožno, vsemočno, vsemožno, vsevedno, vseumno, vsenavzkrižno, vseskozno, vsesmerno, vseobsežno, vsepočezno, vseprešinjajočo in vsevidno pošast, ki ima živ smisel za film in ki je videla Bergmanov Sedmi pečat.

Prvi del franšize, ki so ga kreirali James Wong, Glen Morgan in Jeffrey Reddick (in ki je bil izvirno mišljen za epizodo serije Dosjeji X), je privršal leta 2000, tik preden so potniška letala – sami boengi – razstrelila Svetovni trgovinski center (in Pentagon), v njem pa je bilo nekaj jasnovidenjskega, slutenjskega, premonicijskega: sošolci, ki hočejo z boeingom odpotovati, v zadnjem trenutku izstopijo, ker enega izmed njih (Devon Sawa) zgrabi panična premonicija, da bo letalo takoj po vzletu eksplodiralo. In res, letalo takoj po vzletu eksplodira. Sošolci preživijo, toda Smrt je pedantna, precizna, kapriciozna in odločna ( ja, tavtologija za tavtologijo), zato jih – vsakega posebej – ujame in grizlijevsko pokonča. Njihovi konci so totalni, brutalni, morbidni sarkazmi.

Ne brez razloga: tisti, ki nočejo umreti in ki se bojijo Smrti, gredo Smrti tako na živce, da si jih res ekstremno privošči. Nekatere sunkovito povozi, druge ocvre, tretje obglavi. In vedno umrejo v takšnem vrstnem redu, v kakršnem bi morali izvirno umreti, naključja pa se vedno brezhibno ujamejo, kot da so v rimi. A to, da tisti, ki se bojijo Smrti, umrejo grozljive smrti, je le še ena tavtologija – za tega, ki se boji smrti, je itak grozljiva vsaka smrt. Smrt je kot Anton Chigurh, najeti morilec iz filma Ni prostora za starce – svoje delo vedno opravi do konca. Temeljito. Vse pobije. Ne morejo mu pobegniti – kot dya je vgrajen vanje. In franšiza Brez povratka je pokazala prav to: kako je Smrt vgrajena v ljudi – kako je torej vgrajena v življenje. Nasledstvo se odpre leta 1968 v prestižnem nebotičniku, da ne rečem nebeški restavraciji, stolpu Skyview, prizorišču »nepričakovanega« slavja, ki pa gre kmalu po poti Svetovnega trgovinskega centra, s padajočimi človeškimi baklami vred (logično, ob štiklu Raindrops Keep Falling On My Head). Ni kaj, Smrt ne razočara – še vedno ima živ smisel za spektakel, splatter in body horror, a tudi humor. Na vsak način hoče zabavati. In ne diskriminira. Kot da bi za otroke dobila več točk.

Ta katastrofalni petting čudežno preživi le Iris (Brec Bassinger), ki je imela premonicijo in ki dobro ve, kaj jo čaka, zato se pred Smrtjo skrije – hermetično se zapre v »varno hišo«, v kateri preživi 57 let (zdaj jo igra Gabrielle Rose). Zdaj ima premonicijo njena vnukinja Stefani (Kaitlyn Santa Juana), ki s svojim brskanjem po družinskih travmah (oh, ko greš nazaj po družinskem deblu, najdeš veliko smrti) odpre vrata pekla, tako da lahko Smrt spet pokaže svoj neminljivi talent, pa čeravno tokrat ne veš vedno, kdo je naslednji, a ko zagledaš predmet (vrtna kosilnica, preša za smeti, stropni ventilator, gasilni aparat ipd.), ki ga bo Smrt fetišistično prelevila v eksekucijski vod (ljudje posedujejo preveč predmetov, ne obvladujejo jih več), veš, da te čaka dobra koreografija, še boljša orkestracija in odličen punchline, briljanten stand-up, ki ne pušča nobenega dvoma, da se Smrt deduje, da je torej družinsko prekletstvo. Kar pa je seveda spet le nova tavtologija – z grotesknim nasmehom. Smrt je pošast, a Nasledstvo ne skriva, da ni nič manjša pošast od gledalcev, ki od nje pričakujejo, da bo tako pretiravala, da jim bo šlo na smeh. (kino)