Misija: Nemogoče – Zadnje maščevanje

zadržan

Top Gun

»To sporočilo se bo samouničilo čez pet sekund!« To slišimo v vsaki Misiji nemogoče – tudi v tej, »zadnji«. A kakšno je sporočilo? Takšno: da svet ne more brez Toma Cruisea, no, Ethana Hunta. Potrebuje ga. Nujno, absolutno, neizbežno. On je ta, ki so ga čakali! Odrešitelj! Mesija! Brez njega bi se svet samouničil. Zato mora preživeti. Na vsak način. In za vsako ceno. James Bond lahko na koncu umre, Ethan Hunt pa ne. James Bond si lahko privošči smrt, Ethan Hunt – »najboljši človek v najslabših časih« – pa ne. Na koncu mora preživeti. Zakaj? Ker ni konca. Diabolične entitete, ki si hočejo podrediti svet ali pa ga uničiti, nočejo stran. Nočejo umreti. Nočejo se samouničiti. Takšne so kot Tom Cruise, ki je brezkončen, neskončen, nesmrten, večen – postčloveški. Povsem mirno bi lahko še vedno igral v prvi Misiji nemogoče, tisti, ki se dogaja leta 1996. Sem rekel, da bi lahko še vedno igral v prvi Misiji nemogoče? Ne, še vedno igra v Misiji nemogoče. Vsi ostali igralci iz prve Misije nemogoče, ki se pojavijo tudi v Zadnjem maščevanju, Simon Pegg (Benji), Ving Rhames (Luther), Henry Czerny (Kittridge) in Rolf Saxon (William Donloe), so ostareli, osiveli in utrujeni (Benji pred infarktom, Luther pred odmrtjem), Cruise, njihov sodobnik (in tako rekoč sošolec), pa je brez enega samega sivega lasu, brez ene same gube in brez grama maščobe, kar tudi pokaže, in ne enkrat, marveč dvakrat. Ko se najprej gol stepe z nekim paravojakom in ko skuša kasneje gol izplavati iz velike globine (tu smo že bili, mar ne?), je to razstava njegovega perfektnega telesa. Le Tom Cruise lahko gol preživi plavanje iz potopljenega Kurska! Ni kaj, to je igralec, ki je že postal kip – in spomenik. Spomenik samemu sebi. Čakajte, da – v slogu nekdanjih akrobatov – zleze na dvokrilca, kjer skuša potem na njegovem trupu in krilih – v živo, brez trikov in brez dvojnikov, sam svoj lastni kaskader – preživeti hitrost, vetrove, tresenja in lupinge. In čakajte, da z rdečega dvokrilca zleze na rumenega.

Zadnje maščevanje je legenda, hagiografija, martirij, psalm, visoka pesem, metaspektakel nacizma, grandomanije in mitomanije, študija totalnega in kompletnega samoobčudovanja, samolaskanja in samoprilizovanja. In bolj body-art kot film. Predvsem pa to ni več film o Ethanu Huntu, temveč o Tomu Cruiseu – tako kot prejšnje Misije je tudi ta eno samo dokazovanje, da mu smrt ne more do živega. Visi na drvečem letalu – in se smeji smrti. Jasno, Cruise spet veliko teče (tudi za letalom, najprej sicer kot Francka za vozom), spet si natika in snema maske, spet mora poslušati tehnično danbrownovsko žlobudranje (»Podkova«, »Lutherjev algoritem«, »Doomsday Vault«, »nova skrinja zaveze«, »antibog, ki misli, da je bog,« »živimo v realnosti Entitete« ipd.), spet je stalno brezmejno hvaljen in slavljen (znova in znova kdo pove, da brez njega ne moremo), vsi ostali pa spet na dolgo in široko – res dolgovezno, razvlečeno in patetično – razlagajo, kakšne apokaliptične strahote grozijo svetu (zlepa ne boste videli filma, ki bi spet in spet potreboval toliko samopojasnjevanja), predvsem kakopak Entiteta, macguffinovska parazitska umetna inteligenca, ki žre resnico, človeštvo spreminja v fanatika in ugrablja arzenale jedrskega orožja, a ne ve, da je Ethan Cruise – fen staromodnih analognih dvokrilcev (in Top Guna) – alergičen na umetno inteligenco (hej, Cruise nadomešča umetno inteligenco, digitalne efekte), tako da bo v fatalnih 72 urah zagotovo prišel do ključa, s katerim bo zaklenil pekel. »Svet se spreminja. Resnica izginja. Prihaja vojna,« slišimo na začetku. Resnica izginja? Je Entiteta – ta Gospodar laži, The Lord of Lies – Trumpov avatar? (kino)