Milan Ramšak Marković / Dramaturg in letošnji Grumov nagrajenec, ki raziskuje odnos med posameznikom in družbo

Za Trilogijo o mestih in ljudeh je letos na 55. Tednu slovenske drame prejel nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo. Trilogija je sestavljena iz že uprizorjenih besedil, ki so bila zasnovana in na oder postavljena v sodelovanju z njegovim tesnim sodelavcem, režiserjem Sebastijanom Horvatom: My name is Medea v Narodnem gledališču v makedonski Bitoli, Deževen dan v Gurlitschu v Prešernovem gledališču Kranj ter Prometej: ena lepa apokalipsa v SNG Maribor. Čeprav vsak deluje kot zaključena celota, jih združuje razmišljanje o odnosu med posameznikom in mestom ter družbo, pa tudi z načinom, kako filmsko dramaturgijo prenesti v gledališče in omogočiti potovanje znotraj štirih sten gledališkega prostora.

Omenjena nagrada ni prvo priznanje za dramaturga, dramatika in scenarista Milana Ramšaka Markovića (1978), delujočega v institucionalnem gledališču in tudi na neodvisni in sodobni plesni sceni. Že leta 2021 je na Tednu slovenske drame prejel Grün-Filipičevo priznanje za dosežke na področju dramaturgije in teatrologije, še prej leta 2013 nagrado Borislav Mihajlović Mihiz za dosežke na področju dramske pisave v Srbiji in številne druge … Skratka, gre za plodovitega in razmišljujočega pisca, ki pa se je – čeprav izhaja iz priznane beograjske umetniške družine, ali pa ravno zato – sprva upiral misli, da bi tudi sam postal umetnik. Vseeno je, morda bolj po naključju, pristal na študiju dramaturgije. V nasprotju s sošolci, ki so od malih nog sanjali o gledališču, je bil sam ob koncu študija celo prepričan, da se gledališča ne bo nikoli resno lotil. In verjetno se ga tudi ne bi, če se ne bi zgodil projekt Nova drama v beograjskem Narodnem gledališču. Tam so zbrali močno ekipo okrog mlade generacije dramaturgov in piscev, ki je skupaj ustvarjala dramske tekste. Takrat je prvič pomislil, da je na pravi poti. In spoznal, da se pisci ne rodijo, temveč se ustvarijo.

Pot ga je iz Beograda vodila v švedski Malmö, kjer je živel nekaj let, nato pa se je seznanil s Sebastijanom Horvatom in začelo se je njuno plodno ustvarjalno sodelovanje, zaradi katerega je vse več časa preživljal v Ljubljani. V naši prestolnici je spoznal tudi prodorno gledališko režiserko Nino Ramšak Marković, danes njegovo soprogo, ki je bila še eden poglavitnih razlogov, da je tu ostal. »Moja največja sreča je, da lahko sodelujem z obema, z avtorskimi besedili in z dramaturškimi adaptacijami,« pravi. »Seveda poleg tega, da imam stabilno delo – kar za dramaturge ni samoumevno –, to pomeni, da mi vsak od njiju prinaša drugačne izzive, kar me nenehno sili k učenju.« Z režiserko se rada lotevata komedij – sam o njih pravi, da so resnično podcenjena forma, ki ima velik potencial, da o družbeno travmatičnih temah spregovori bolj učinkovito kot mnogi drugi »resni« sodobni žanri.

Prihodnjo pomlad bo na odru Mestnega gledališča ljubljanskega premierno uprizorjena njuna predstava Buržoazija, za katero je Milan Ramšak Marković napisal besedilo, navdihnjeno z Buñuelovo kultno filmsko klasiko Diskretni šarm buržoazije. Ko smo že pri filmu – kot scenarist je sodeloval pri priljubljeni srbski seriji Jutro će promeniti sve in filmu Yugo Florida režiserja Vladimirja Tagića, ki bo kmalu doživel svetovno premiero. Čeprav ga filmski medij vznemirja, ga frustrira, da – drugače kot v gledališču – sadove svojega dela vidiš šele leta, včasih desetletja kasneje.

Z Nino Ramšak Marković in igralcem Žanom Koprivnikom je leta 2020 ustanovil Zavod Melara, platformo, kjer imajo (mladi) ustvarjalci prostor razvijati svoje projekte, pri čemer je eno od vodil poskus ustvarjanja umetnosti, ki bi bila hkrati kakovostna in umetniško relevantna ter širše komercialno dostopna. Poseben navdih mu pomeni tudi poučevanje praktične dramaturgije na ljubljanski AGRFT, kjer že nekaj let deluje kot gostujoči predavatelj. Kar pa ga v tem kontekstu frustira, je, da mladim kronično primanjkuje praktičnih izkušenj. In da je vloga dramaturga v našem gledališkem prostoru še vedno precej podcenjena. »Malo ljudi se vpiše na študij dramaturgije, tisti, ki se, pa se pogosto počutijo, kot da njihovo delo ni zares pomembno. Dramaturg je še vedno pogosto dojet kot nekakšen strokovnjak, ki deluje v ozadju in ima podporno funkcijo. Kar je povsem legitimno, vendar si želim, da bi se bolj uveljavila tudi avtorska vloga dramaturga – kot nekoga, ki ključno sooblikuje predstavo.«