Plošča / YUNGBLUD: Idols

Sedemindvajsetletni britanski izvajalec Dominic Harrison se je po prvih izdajah okoli leta 2018 v ospredje prebil kot eden bolj bombastičnih predstavnikov novodobnega rocka, kakorkoli ohlapno že razumemo to žanrsko oznako leta 2025, ko v isto špuro vlečemo tudi imena, kot so Måneskin, Greta Van Fleet in Machine Gun Kelly. Imidž je zgradil na tropih in klišejih alt rocka devetdesetih let ter pop punka z začetka tisočletja, nekaj dripa pa si je sposodil tudi pri bolj zeitgeistovskih trap/hiphop estetikah. ln produkt je bil zaokrožen. Že od začetka je dajal vtis nekakšnega glasbenega konstrukta, sestavljenega iz emo imidža Gerarda Waya (My Chemical Romance), šminkerskega punk sloga Billieja Joeja Armstronga (Green Day) in koncepta goth šarmerja à la Ville Valo (HIM). Britanska mašinerija je v njem hitro prepoznala potencial za novega »antipop« idola, ki bi v času, ko je alternativa skoraj popolnoma mrtva, prodajal neko površinsko alter senzibilnost – mladostniške frustracije, bes in samoiskanje, zapakirane v spevne, politično korektne stadionske hitiče brez pretirane karizme.

Prav s svojo kričečo podobo se je prikupil mladeži na TikToku in si samo tam nabral skoraj sedem milijonov sledilcev, toda onstran številnega kroga predanih fenov mu vendar ni uspelo napraviti trajnejšega vtisa in ni postal glasbenik, ki bi krojil zvok 21. stoletja. Vselej je deloval kot nekdo, ki predvsem zapolnjuje specifično glasbeno nišo v dobi, ko le redkim izvajalcem uspe prebiti svoj balonček in postati pop izvajalci v nekdanjem pomenu – ime, ki bi ga med obiskom pri frizerju na radiu prepoznale naše babice. Četrti album, ki je bil napovedan kot dvojni, je sicer opisal kot najbolj oseben in ambiciozen doslej, med drugim je angažiral tudi londonske filharmonike, a vendar ni naključje, da nosi naslov Idoli. Skoraj vsako skladbo bi namreč lahko označili kot (pre) zvest hommage kakemu dinozavru iz pop in rock kanona. Morda je kriva naša generacijsko zaznamovana senzibilnost, toda njegovo glasbo težko razumemo drugače kot preračunljiv pastiš. Sodobni mainstream v splošnem pogreša posameznice in posameznike, ki bi bili večji od življenja, umetniško in značajsko. YUNGBLUD je v najboljšem primeru povprečen, nemoteč, a obenem precej nezanimiv. Še najbolj visokoleteč komad na plošči, bombastična devetminutna uvertura Hello Heaven, Hello, deluje kot raztegnjeno, poskočnejše posvetilo hitu Come Undone Robbieja Williamsa z nenavadnim AC/DC-jevskim vložkom na polovici. Preostale enajsterice ne pestijo toliko slabi aranžmaji ali vokali kot to, da komadi preprosto gredo skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Brez odmeva.