Kako nastane populist

Filmska biografija razvpitega ruskega pisatelja Edvarda Limonova (1943–2020), naslovljena Balada o Limonovu (Limonov: The Ballad), je debitirala na lanskem Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu – Liffe, zdaj pa precej kampanjsko in negotovo – in tiho, zadržano – blodi po Sloveniji, toda če je le mogoče, si jo – kljub mitomanski poenostavljenosti, spornosti in problematičnosti – oglejte, saj ponuja perfekten vpogled v možgane serijskega populista.

Limonov, originalno sicer Eduard Benjaminovič Savenko (igra ga Ben Whishaw), se je rodil v ukrajinskem Harkivu (tedaj sovjetskem Harkovu), kjer ga v filmu Balada o Limonovu, ki ga je – po nonfiction romanu Emmanuela Carrèra – posnel Kiril Serebrenikov, tudi zagledamo (leta 1969), toda ne na kakem odru, temveč v tovarni. Limonov je delavec – agresiven, nestrpen, infantilen, nepriznan, frustriran, agoničen, jezen na ves svet. Alergičen je na režim in na protirežimske disidente (od Aleksandra Solženicina, Josifa Brodskega in Andreja Saharova navzdol), objavlja v samozaložbi (»Niti uradni niti disidentski pisatelj«), tako da ga nihče ne opazi. Odpotuje v Moskvo, »po slavo in bogastvo«, psuje literarne elite, en passant pa se zatreska v manekenko Eleno (Viktorija Mirošničenko) in jo prepričuje, da je največji genij in da se mu v tej strašni anonimnosti godi huda krivica. Elena je njegova prva publika. Ko ga zavrne, si prereže žile in s krvjo popacka vrata, ki mu jih noče odpreti. To ni le njegov prispevek k body artu, temveč namig, da je voljan prelivati kri.

Ker pa je tudi v Moskvi aplavz prešibak, se z Eleno sredi sedemdesetih let odpravi v Ameriko in Francijo. »Pisatelje morajo nagnati iz domovine,« dahne v offu, nekemu KGB-jevcu, ki ga hoče rekrutirati za špiclja, pa predlaga, naj ga raje preventivno izženejo: »Mar ni bolje, da namesto komunizma uničujem kapitalizem?« Tam, v kapitalizmu, objavi nekaj avtobiografskih romanov (Jaz, Edička, Dnevnik poraženca, Mladostnik Savenko ipd.), opravlja najrazličnejša dela, od pomivanja posode do butlerstva pri nekem newyorškem magnatu (»Vedno sem bil delavec, delavci pa so sranje, rogonosci zgodovine, vedno izdani«), gleda porniče, se zavija v ameriško zastavo (in zraven v francoščini ponavlja: »Jaz sem neodvisni komunist«), izumlja nove in nove načine samopoveličevanja, provociranja, ekshibicionizma, narcizma, poziranja in pritegovanja pozornosti (če ne gre drugače, napade ali pretepe kakega novinarja ali novinarko ali politično komentatorko, magari kar v radijskem studiu, ja, v neposrednem prenosu), vse hoče pofukati, širi kult »norega« in »karizmatičnega« izobčenca, za katerega ni meja niti pekel (v New Yorku je bil punker, prijatelj članov benda Ramones, vsaj tako je trdil), a se leta 1989 – tik pred razpadom Sovjetske zveze – arogantno vrne domov, ker zavoha kri. Država se namreč utaplja v ruševinah in kaosu, zato ima občutek, da je prišel njegov čas. »Čas za heroja.« Postati hoče del zgodovine. Kaos je vedno zabaven. Za začetek leta 1991 – takoj po razpadu Sovjetske zveze – ustanovi fašistoidno Nacionalboljševiško partijo. Soustanovitelj je fašistoidni Aleksandr Dugin, zdaj Putinov ideolog.

Toda film v njem ne vidi ravno fašista. Ko se namreč Limonov prebija skozi New York in renči in stresa jezo in izživlja svojo »herojsko usodo«, je videti kot ruski Taksist, kot ruska verzija Scorsesejevega Travisa Bickla, ameriškega fašista. New York sedemdesetih let, ki je bil Bicklova kanalizacija, prežeta s paro, seksom in drogami, je tudi njegova kanalizacija (sicer posneta v moskovskem studiu). In svojo muzo, Eleno, na zmenek pelje v pornokino – tako kot je Travis Bickle v pornokino peljal svojo muzo, Betsy. (Tako si je predstavljal zmenek.) Limonov in Elena ob odhodu iz pornokina celo zagledata dekle, ki je videti kot Bicklova »Iris« (Jodie Foster) – s klobučkom, prislonjeno na taksi. Limonov je alergičen na svet, v katerem živi – Bickle, newyorški taksist, je bil prav tako alergičen na svet, v katerem je živel. Hotel ga je očistiti – tako kot ga hoče očistiti Limonov, ki mu neki urednik celo pojasni, kaj je zamudil, če ni videl Taksista, in ki bi lahko rekel to, kar je rekel Bickle: »V glavi imam nekaj slabih zamisli.« Čakamo le, da bo bicklovsko vzkliknil: »Here is a man who stood up!« Tu je človek, ki je vstal! Tu je človek, ki se je uprl! In čakamo, da bo njegova muza rekla to, kar je rekla Bicklova muza: »Spominjaš me na tisto pesem Krisa Kristoffersona. ’He’s a prophet, he’s a prophet and a pusher, partly truth, partly fiction, a walking contradiction.’« Po naše: »On je prerok, prerok in preprodajalec, deloma resnica, deloma fikcija, hodeče protislovje.«

Bil je sam svoj grandomanski projekt. Neprestano je – v slogu fašističnega stroja – divjal in blaznel. Populisti so vedno videti kot polfinalisti šova talentov.

Limonov je bil hodeče protislovje. Zmes protislovij. Zlepljen. Kot vsi populisti.

Poet, ki je streljal na Sarajevo

Film Balada o Limonovu je nastajal pet let. Prva tri leta je kazalo, da ga bo režiral Pawel Pawlikowski, režiser Ide in Hladne vojne, a si je – po triletnih pripravah – na lepem premislil in odšel, rekoč: »Ta lik mi ni ravno všeč, vsekakor pa ne dovolj, da bi o njem posnel film.«

Limonov je bil pošast. Politična pošast.

Na YouTubu je še vedno na voljo dokumentarni filmček: Russian Writer Shooting at Sarajevo. Ruski pisatelj strelja na Sarajevo. To je kakopak le sklepni del slovitega dokuja Srbski epi (Serbian Epics), ki ga je posnel prav Pawel Pawlikowski (in ki ga prav tako hrani YouTube). Najprej vidimo Radovana Karadžića, ki leta 1992 – med obleganjem Sarajeva – srbski paravojski nad Sarajevom razlaga, da unitarne Bosne in Hercegovine ne bo več, da bodo le še kantoni, da bodo imeli Srbi svojega, da jih imajo lahko ostali, koliko jih hočejo, in da je konec dominacije »muslimanov nad Srbi«. Tam stoji tudi Edvard Limonov, ki mu začne Karadžić v angleščini razlagati, da je orožarski trg »umazan posel«, da so nekaj orožja kupili od Nata, da so po odhodu JLA zaplenili orožje, ker je bilo v Jugoslaviji itak »kupljeno z našimi davki, našim denarjem«, da je Sarajevo »naša dežela«, da so Turki Srbe spreobrnili v muslimane in da je sam vse to, kar se dogaja, napovedal že v svojih pesmih pred 30 leti.

In medtem ko se Karadžić – kasneje obsojen za genocid v Srebrenici in vojne zločine med vojno v Bosni in Hercegovini (Srbske epe so zavrteli tudi na sojenju v Haagu) – nežno igra s črnim kužkom, njegovi vojaki z orjaškim mitraljezom od časa do časa izstrelijo nekaj rafalov na Sarajevo. Nakar poklekne še Limonov, objame mitraljez, pogleda skozi rešpetlin in še on – »Kar tako, za zabavo,« kot je zapisala Slavenka Drakulić – izstreli nekaj rafalov proti Sarajevu. »Občudujem vas,« dahne Karadžiću in – zaradi domnevnega prihoda Kozakov – napove »naš džihad, ortodoksni džihad«.

Ko so ga zahodni literarni krogi zaradi tega promptno izobčili (knjige so mu nehali objavljati, pogodbe so razveljavili ipd.), je začel trditi, da so bili vsi tisti posnetki sfabricirani in da je v resnici streljal na strelišču, ne pa na Sarajevo, vendar je kasneje v nekem članku sam priznal, da se je od februarja do maja 1993 »boril« v Bosni.

A kot rečeno, že leto prej je ustanovil Nacionalboljševiško partijo, ki je menda načrtovala vstajo ruskega prebivalstva v Kazahstanu in v kateri je združil najbolj »atraktivne«, najbolj »intrigantne«, najbolj »kontroverzne« elemente skrajne desnice in najbolj »atraktivne«, najbolj »intrigantne«, najbolj »kontroverzne« elemente skrajne levice, neofašizma in boljševizma, skinheadovstva in stalinizma. Mladino je skušal navleči na fašizem. Mlade je hotel fašizirati. Klicali so ga vožd. Vodja. »Rusija nas čaka. Kdor ni z nami, je proti nam!« Populisti vedno govorijo v imenu ljudstva: kdor ni z njimi, je pač proti ljudstvu. Kdor ni z njimi, je del skorumpiranih, nemoralnih, tiranskih elit. Kdor ni z njimi, ni del ljudstva. Kdor ni z njimi, ni ljudstvo. Kdor ni z njimi, nima nobene legitimnosti. Kdor ni z njimi, je sovražen ljudstvu – »izdajalec«, »udbomafijec«, »stric iz ozadja«.

Limonov, ki ga Serebrenikov selektivno relativizira ( ja, o njego ve m obleganju Sarajeva in Ukrajine ni ne duha ne sluha), kot da bi ga skušal rehabilitirati (ne, Limonov ni fašist, ampak »ruska duša« ali ruski Joker, če hočete), in ki je bil kasneje – ko je politično koaliral z Garijem Kasparovom (Druga Rusija) in trdil, da bi »morali vse ruske ženske, stare od 25 do 35 let, prisiliti, da rodijo po štiri otroke«, ki bi jim jih potem vzeli in jih vzgajali v »hiši otroštva«, kjer bi jih učili »streljanja z raketometi, skakanja iz helikopterjev, obleganja vasi in mest, odiranja ovac in prašičev, kuhanja toplih obrokov in pisanja poezije«, tako da bi »številni tipi ljudi izginili« – vizualno zelo podoben Levu Trockemu, je hotel biti vse hkrati: poet in pisatelj, umetnik in jetnik, punker in alternativec, ekstremist in revolucionar, disident in izobčenec, moralist in hedonist, romantik in militarist, seksualni stroj in politični stroj, terorist in zarotnik, ameriški sanjač in pariški intelektualec, ruski nostalgik in srbski džihadist, butler in agitator, mučenik in vojni zločinec, nacionalist in emigrant, neodvisni komunist in antikomunist, kapitalist in antikapitalist, antiputinovec in burni slavilec Putinovih aneksij (Donbas, Krimski polotok), Vzhodnjak in Zahodnjak, Odisej in bunker, hipster in baraba, bête noire in cause célèbre, limona in ročna granata.

Populisti so vedno zgneteni iz protislovij. In Limonov, ki ni mogel prehvaliti ruskega »barbarskega duha« (Evropa ga je zaradi politične korektnosti in konformizma spominjala na »dom za starejše občane« in »ječo«), je bil tak populist – vrtoglavica protislovij. Bil je spolzek in opolzek, tako kot je bil spolzek in opolzek populizem 20. stoletja – Limonov, ves ekstremen, fluiden, grotesken, mističen, bleferski, teflonski, nevrotičen, sofističen, zrevoltiran in protisloven, ga je skušal poosebiti. Hotel je biti gibanje. Hotel je voditi. Ustvarjal je vojsko militantnih, radikaliziranih privržencev, svoje ljudstvo. Skozi zgodovino je plesal. Status quo zanj ni obstajal. Stalno je bil vzburjen.

Tako kot vsak pravi populist se ni nikoli pustil definirati – hotel je po vseh poteh hkrati. In tako kot vsak pravi populist se ni nikoli, v nobenem trenutku odpovedal svoji radikalnosti, a tudi ne svojemu oportunizmu.

Populisti so vedno videti kot polfinalisti šova talentov

Bil je sam svoj grandomanski projekt, zato se ni ustavil. Neprestano je – v slogu fašističnega stroja – divjal in blaznel. Nenehno se je razlival. Neprenehoma je nastopal. Nenehno je bil v ekstazi. Neprestano je koketiral. Nikoli ni zgorel. Vedno je bil ves iz sebe. Neinhibiran. Populisti so vedno videti kot polfinalisti šova talentov.

Limonov je nenehno sistematično in brezsramno lagal, slavil mračne like, mitiziral vsak svoj korak, vsako svojo potezo, pozival k nasilju, izgledal noro in igral outsiderja v večni vojni proti elitam.

Bil je iz istega testa kot populisti 21. stoletja – kot recimo Trump. Tako kot Trump je imel vedno odgovor na vse, ponujal je le enostavne recepte, bil je grob, prostaški, konfrontacijski in agresiven, psoval je elite, politični establišment, »strice iz ozadja«, eksperte in tehnokracijo, za politično mizo se ni znal obnašati, ignoriral je dejstva in argumente, za posledice svojih izjav in dejanj se ni menil, kazal je avtokratske, fašistoidne osebnostne poteze. In tako kot vsi populisti se je zavedal moči čustev in predsodkov ter nemoči dejstev, logike in razuma. In tako kot Trump se je zavedal, da se je ljudstvo že davno prelevilo v publiko – sam je moral le skrbeti, da se publika zabava. Vsak dan, ves čas, vsak trenutek.

Očitno se je tako kot sodobni populisti izjemno dobro zavedal, kako zelo so ljudje obsedeni s slavnimi in razvpitimi, kako zelo uživajo v telenovelističnih eskapadah, kako zelo ljubijo narcise, ekshibicioniste, šarlatane, iluzioniste, profete, kulte in resničnostne šove, kako zelo občudujejo »stroje za rejtinge« (kot si pravi Trump), kako zelo jim tekne aroma zmagovalcev, kako zelo radi bi se tudi sami nalezli »zmagovitega duha« in kako zelo so skeptični do političnega »dolgčasa« in demokracije (fašistični filozof Giovanni Gentile ni zaman poudarjal, da lahko fašizem demokratične ideale udejanji bolje kot sama demokracija), ki po njihovem mnenju le ovira in omejuje neposredni in pristni stik med populistom/ genijem/vodjo in ljudstvom.

Limonov, ki je Francoze tako očaral, da so mu dali celo državljanstvo, si je verjetno rekel to, kar si je zagotovo rekel Trump: če jih bom povsem in scela obsedel, če jih bom povsem in scela okupiral, če me bodo imeli 24 ur na dan in sedem dni na teden, če jih bom neprestano bombardiral in če se bom zažrl vanje, če jih bom torej patologiziral in spremenil v svojo publiko, potem ne bodo nikoli hoteli, da odidem!

Nenehno pa je ustvarjal vtis, da hoče natanko to, kar hočejo vsi. Predvolilni slogan avstrijskega desničarskega populista Heinz-Christiana Stracheja se je glasil: »ON hoče to, kar hočemo MI!« V tem je trik populistične demagogije: ko se populist ljudem enkrat proda kot »eden izmed njih«, kot sel njihovega ogorčenja (»Jaz sem vaš glas,« je ponavljal Trump, ki je med zadnjo predvolilno kampanjo ta bojni vzklik še dodatno militariziral: »Jaz sem vaše maščevanje.«), zatorej kot ta, ki je žrtev istih elit kot oni, potem vse, kar se zgodi, le potrjuje, da je to res. Vse, kar se zgodi, jim daje prav. Populist si vedno želi, da bi ga napadali, saj to potrdi, da ima prav – da je žrtev elit in elitnih zarot. Zato je Limonov delal vse, da bi ga napadali. Našel je svoj pornič – pornič, v katerem si je lahko dajal duška. Kot Trump.

Če mu kaj spodleti, ni kriv – delal je le to, kar je hotelo ljudstvo. Če se zaplete v afere in škandale, ni kriv – izvrševal je le »ljudsko voljo« (ki je, kot vemo, le metapolitična fikcija, le mistična fantazija). Če ga zasačijo pri laži, goljufiji, korupciji ali klientelizmu, prav tako ni kriv – to je delal za ljudstvo. Nikoli ni kriv, ker le izvršuje »ljudsko voljo«. Sploh pa je vedno žrtev zarot – sodišč, medijev, starih elit, civilne družbe, skorumpirane demokracije, »stricev iz ozadja« in drugih izdajalcev domovine, ki rovarijo proti njemu ter ga skušajo na vsak način sabotirati. Teorije zarote so integralni del populistične retorike. Vse počne čiste vesti in čistega srca, ker ve, da dela le to, kar hoče ljudstvo, ki je moralno vzvišeno in nezmotljivo. Populistu – vodji, ki ga vodi ljudstvo – zato empirija in dejstva ne pridejo do živega.

A populisti so adiktivni – ker stalno dogajajo. Ljudje se nanje takoj privadijo. Še na pornografijo so se težje privadili.

Če je jezen, še ne pomeni, da ima prav

Veličina filma Balada o Limonovu je dvojna: izriše klinični portret sodobnega populista, obenem pa pokaže njegovo zakulisje, njegovo patologijo – pokaže, zakaj nekdo postane populist.

Limonov je frustriran fant, ki dela vse, da bi postal znan in priznan in slaven. Da bi torej postal zgodovinska osebnost. In za to, da bi postal znan in priznan (in zgodovinska osebnost), je pripravljen reči in storiti vse. Čisto vse. Uničil bi svet, samo da bi bil priznan in znan. A ker ni znan in priznan, vse sovraži. Sovraži, ker je prepričan, da je genij in da se njegovi genialnosti godi krivica. Priznan pa hoče biti avtomatično, po naravnem pravu – priznanje in slava mu pripadata. Zato tako napada in prezira elite – ker ga ne priznajo. Ker ne opazijo njegove veličine.

S sabo je tako obseden, da vidi le sebe – in da misli le nase. Še njegovi romani so avtobiografski. »Pišem lahko le o tem, kar se mi zgodi.« Zato mora skrbeti, da se mu veliko zgodi. Zato se mora preleviti v dogodek. Zato mora svoje življenje spremeniti v performance. »Zaslužim si slavo.« Zelo je teatraličen, agresiven, vulgaren in nasilen, toda to so teatraličnost, agresivnost, vulgarnost in nasilnost otroka, ki hoče, da je vse po njegovo. In ki hoče biti glavni. In ki v drugih vidi le svoje slavilce, častilce, poveličevalce. Le svojo publiko. Populist je torej le otrok, ki potrebuje stalno pozornost. Stalno publiko. Če je ne dobi, pade v depresijo – ali pa postane agresiven in nasilen. In če ne dobi igrače, začne jokati – ali pa si rezati žile. Vse počne na polno. Ko Limonov ljubi, krvavo ljubi. In tudi kot butler je neutruden, pedanten, precizen, fanatičen.

Limonov, ki je svojo retoriko prepojil s šovinizmom, ksenofobijo, rasizmom, genocidnimi fantazijami (škoda, da ni Stalin šel do konca in počistil Čečenov, Tatarov, Latvijcev!), militantnim nacionalizmom in legitimiranjem nacionalnega, ruskega ekspanzionizma (»Pohiteti moramo in zasesti vse, kar lahko zasedemo, preden se Ukrajina pridruži Natu«), je resnica populista – Limonov je resnica Donalda Trumpa, teatraličnega, agresivnega, vulgarnega, orgiastičnega, nasilnega šovinistično-nacionalistično-ksenofobično-rasistično-militantnega pritegovalca pozornosti. In ker hoče pozornost, se človeštvo vsak dan znajde na robu izumrtja. Populizem je nasilen.

Ljudstvo lahko iz vsega tega potegne tale sklep: če je nekdo zelo jezen, če torej rohni proti elitam in korupciji, še ne pomeni, da ga je treba voliti! Če je jezen, še ne pomeni, da je na naši strani!