16. 5. 2008 | Mladina 19 | Kultura
Audio: Med etno fuzijo in urbanostjo
Foltin navdušil v Menzi pri koritu
Foltin
© Miha Fras
Pregovorno praznično ljubljansko mrtvilo med prvomajskimi prazniki letos skorajda ni prizadelo tistih, ki smo vztrajali na svojih običajnih lokacijah, za kar je poskrbel med drugim tudi skorajda neokrnjen metelkovski kulturni program. Med pestrim medprazničnim dogajanjem na Metelkovi se je po dolgem času ponovno pri nas oglasila tudi makedonska zasedba Foltin, ki je v petek zvečer v Menzo pri koritu privabila obilico gostov, med njimi tudi kar nekaj svojih privržencev, ki jih v tamkajšnjem okolju drugače ni redno opaziti.
Foltin ima za seboj petnajst let ustvarjanja in štiri albume, že na samem začetku koncerta pa so njegovi člani razblinili vsak dvom o svoji živi odrski in glasbeni prezenci. Kljub temu da so njihovi studijski izdelki precej zvesti koncertnemu zvoku, vseeno ne morejo zagotoviti dovolj informacije o živih nastopih in so zato pomanjkljivo dokazilo in zagotovilo za dobro koncertno izkušnjo. Svoje pesmi, ki jih slišimo na albumih, so na odru dobesedno oživeli, spontano preoblikovali in izvajalsko nadgradili. S tem pa je bolj do izraza prišel tudi njihov specifični zvok, ki ga tvori zanimiva kombinacija glasbil in zvokov, ob bobnih, tolkalih in električnem basu še harmonika, klarinet, tudi efekti, ter značilni vokal, ki vsi skupaj, ob suvereni in energični izvedbi, zazvenijo kot posebna organska in barvita zvočna zlitina. Skupina Foltin je na odru vztrajala skorajda dve uri in ob tem dodobra razplesala in navdušila občinstvo. To jim je uspelo predvsem zaradi izjemne dinamičnosti koncerta, ki so jo gradili s pomočjo domiselne eklektičnosti ter stalnega in zaporednega prepletanja raznolikih žanrov in zvokov. V nekatere skladbe so tako na svojstven način vpletli reggae ritme, nato dodobra zarokali, spet drugič združili klezmer in jazz. Vmes so razblinili stereotip o makedonskem 7/8-skem taktu in v skladbi Prsti prsti postregli z neverjetno živahnim ter precej bolj zapletenim 13/8-skim, ki je slovenskemu občinstvu zavozlal korake. Nekam vmes so vtaknili še šanson, zlili trdi funk z bluesom, ponovno ponudili ritmične vragolije, tokrat skozi intrigantno (sinhrono) poliritmijo, ne nazadnje pa občinstvo nekajkrat obnoreli s trdimi plesnimi ritmi v stilu elektronske trance psihadelije, v katero so za konec vpletli tudi Abbo. Za nameček pa so skozi svojo žurersko naravnano glasbo znali zaigrati tudi na drugačne strune in predvsem skozi očarljivost in melanholičnost svojih dveh največjih hitov (Milice in Donkey Hot) tudi ekstatično razplamteli čustva navzočih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.