21. 5. 2008 | Mladina 20 | Kultura
Audijo: Prava šola pravega punk rocka
Shellac v Gali hali
Shellac
© Miha Fras
V času globalnega razmaha t. i. indie rocka, pri katerem postaja oznaka “indie” zgolj še potrošna kategorija, prodajna nalepka in vse manj označuje resnično neodvisnost rocka, je naše kraje prejšnji četrtek obiskala edinstvena zasedba Shellac iz Chicaga, ki bi jo lahko razglasili za sinonim neodvisnega oziroma indie rocka. Bend, v katerem igra kultna glasbena osebnost ameriškega underground rocka, Steve Albini, namreč skrajno resno in pikolovsko dosledno sledi filozofiji neodvisne glasbene kreativnosti. Ta se kaže ne zgolj skozi njihovo specifično glasbo in zvok, temveč skozi vse plati njihovega ustvarjanja in obstoja, od odnosa do glasbene industrije in medijev do posebnega načina studijskega dela, ustvarjanja in izdajanja plošč, (ne)promoviranja, turanja ter vsekakor tudi skozi njihov odrski nastop in komunikacijo z občinstvom.
Omenjeni četrtkov večer v Gali hali je otvorila glasbenica Allroh, ki nas je za uvod očarala s svojstvenimi intimno čutnimi pesmimi ob spremljavi distorzirane kitare. Za njo je sledila intenzivna, udarna in energična poldruga ura, ki jo je Shellac napolnil s svojimi najboljšimi komadi in hiti, enakomerno izbranimi z vseh štirih studijskih albumov (plus verjetno z enim novim oziroma neobjavljenim komadom). Shellac uvrščajo nekateri v nojz rock, drugi v matematični rock, člani zase pravijo, da igrajo minimalističen rock, vendar pa bi jih lahko tako glede na zvok kot na samo koncertno energijo in odnos, ki smo ju občutili na koncertu uvrstili predvsem v polje neposrednega in brezkompromisnega, bazičnega in surovega, a hkrati sodobnega in strukturno ter ritmično kompleksnega punk ro-cka. Iskreno in brez pretvarjanja, brez odvečnega govoričenja in kakršnihkoli nesmiselnosti, z minimalnimi zvočnimi in tehničnimi sredstvi ter kot enakopraven kolektiv z enakomerno porazdeljenimi vlogami (bobnar postavljen naprej), praktično brez frontmana, je Shellac skrajno zavzeto, uigrano ter hkrati sproščeno poskrbel za vrhunsko in edinstveno (pravo headbangersko punk rock) in zanj povsem standardno koncertno izkušnjo.
Seveda ni umanjkala nekonvencionalna in posebno zabavna komunikacija z občinstvom: med drugim šala na račun počasne Slow-enije in igra, kjer publika postavlja vprašanja, Shellac pa odgovarja. Shellac je na koncertu komade krajšal in jih občasno tudi sproti spreminjal in prilagajal situaciji. Zvok je bil zelo dober, le da bi lahko bila glasnost malenkost večja, več pa bi lahko bilo tudi Albinijeve rezke in ostre kitare.
Skratka, če sklenem, del obveznega koncertnega kanona!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.