30. 5. 2008 | Mladina 22 | Kultura
Sydney Pollack 1934-2008
Umrl je Sydney Pollack, s katerim leta 1993 nisem naredil intervjuja.
Naj vam povem, kako mi je to uspelo. Bilo je v Benetkah, na festivalu, kamor je pripotoval tudi Pollack - s Firmo, svojo ekranizacijo Grishamovega all-star odvetniškega trilerja. Ko sem blodil po prizorišču, hotelih, lobijih in terasah, sem nekajkrat srečal Pollacka. Ko sem ga srečal tretjič, se mi je že nasmehnil. In ko sem ga srečal petič, sva družno postokala, kako se na tem Lidu nimaš kam dati, potem pa sem mu rekel: »Vedno sem se spraševal, zakaj Max von Sydow na začetku filma Trije Kondorjevi dnevi navije glasnost vseh tistih mašin, če pa pobija z orožjem, ki ima dušilec, tako da se itak nič ne sliši?« Vau, dobro vprašanje, je odvrnil. Rekel sem, da bi imel zanj še kopico dobrih vprašanj - in če bi bil voljan, bi mu jih zastavil v obliki intervjuja. »Preplaval sem Jadransko morje, da bi prišel do vas!« Kul, je odvrnil - z veseljem. Določila sva uro, enkrat naslednji dan dopoldne, in kraj - hotel Excelsior.
Flashback, nujen za zgodbo: dan pred tem sem se oglasil v ofisu firme UIP (United International Pictures), ki je skrbela za svetovno distribucijo in marketing Firme. Sprejela me je šefica za marketing, ki sem jo prosil, če mi lahko zrihta intervju s Pollackom. Big fan, preplaval sem morje. Ne, ni šans, je rekla - Firme še niste videli, zato se z njim o Firmi ne morete pogovarjati. »Ampak videl sem vse njegove ostale filme!« Big fan, preplaval sem morje. Že, je siknila, toda Pollack je tu zato, da promovira Firmo, ne pa svojih ostalih filmov. Big fan, preplaval sem morje. Ne! In ne je bil ne.
Tako mi ni preostalo drugega, kot da Pollacka upecam ilegalno, za njenim hrbtom. Hej, big fan. In preplaval sem morje! Naslednji dan sva se res dobila, si pokimala in sedla vsak v svoj fotelj, toda ko sem ravno jemal zalet, se je prikazala - ne Sharon Stone, ampak UIP-jeva šefica za marketing. »Tole pa ne bo šlo!« Ponavljala se je, kot da je na predvolilni kampanji. »Niste videli Firme, zato o Firmi ne moreta govoriti.« Bova pa vprašanje o Firmi dodala naknadno, ko jo vidim. »Gospod Pollack je tu zato, da promovira Firmo, ne pa drugih filmov.« Ponavljala sva se. Big fan, preplaval sem morje. »Ne razumete - gospod Pollack je tu na naše stroške!« Pollack je pogledoval mene - njo - mene - njo. Dvigoval je roke - obrvi - očala, ne pa tudi glasu. Potem ga je odpeljala. Raje je šel z njo kot mano.
Tak je bil vedno: rad je pokoketiral s filmskimi kritiki in cinefili, toda na koncu je vedno raje odšel s studiem kot pa s kritiki. Nikoli ni bil dovolj radikalen. Nikoli ni šel do konca - niti v filmih Konje streljajo, mar ne?, Jeremiah Johnson, Dekle, ki sem jo ljubil, Yakuza, Trije Kondorjevi dnevi in Električni jezdec, ki jih je posnel v bolj radikalnih in bolj subverzivnih časih kot Firmo. Bil je liberalen, toda salonski. Angažiran, toda nikoli toliko, da bi mu lahko očitali pridigarstvo ali pa aktivizem. Vedno se je raje preventivno ustavil. Hotel je potešiti oboje, tako filmske kritike kot h'woodske studie. »Nihče ne bo plačal 20 dolarjev, da bo gledal dramo o ljudeh, ki živijo zraven odlagališča kemičnih odpadkov - to lahko vidijo v New Jerseyju,« je rekel v komediji Tootsie, ki jo je prelevil v orjaški hit. Kritikom je dal ravno toliko, da so ga jemali resno, studiem pa je vedno pripeljal Roberta Redforda, ki je bil zanj to, kar je bil Robert De Niro za Martina Scorseseja. V tem smislu je bil idealen h'woodski režiser. Vedno je bil le toliko subverziven, kot je bil subverziven čas, v katerem je živel. Ni bil upornik brez razloga, ampak oportunist z razlogom. Zato ne preseneča, da je svojega edinega Oskarja - za Mojo Afriko - dobil v Reaganovih osemdesetih, kakor tudi ne preseneča, da je kasneje - s Havano in Nemirnimi srci - namigoval, da bi raje živel pol stoletja prej, ko je režiser lahko posnel Casablanco in imel občutek, da je preplaval morje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.