Življenje si zasluži, da ga izgubimo!

Umrl je George Carlin, kralj stand-upa

George Carlin je nekoč rekel: »Saj veste, katera je dobra stran vseh teh eksekucij v Teksasu, ne? Manj Teksačanov.« Ne, v Teksasu ga niso marali. Tudi krščanski fundamentalisti in verniki, ki so povsem brez distance, ga niso marali. »Religija je ljudi prepričala, da obstaja nevidni človek, ki živi na nebu in ki jih vsako minuto vsakega dne opazuje. In ta nevidni človek ima spisek desetih specifičnih stvari, ki jih ne smete narediti. In če boste naredili kako izmed teh stvari, vas bo poslal v prav poseben kraj, kjer so ogenj in dim in muke in trpinčenje in kjer boste na vekomaj veke trpeli in goreli in kričali. Toda ljubi vas. Ljubi vas in potrebuje denar.« Ko je prišel Carlin, so se krščanski fundamentalisti razbežali. »Nikoli ne bi bil član skupine, katere simbol je človek, pribit na dva kosa lesa.« O religiji ni imel nobenih iluzij. »Religija je dala le eno dobro stvar - glasbo.« Ne da ni bil katoličan - nekoč. »Katoličan sem bil, dokler me ni srečala pamet.« Ne brez razloga. »Menim, da bi morali drug z drugim ravnati kot kristjani. Toda ne prevzemam odgovornosti za konsekvence.« Je živel v grehu? Nehajte. »Če Bog ne bi hotel, da masturbiramo, potem bi nam roke naredil krajše.« Toda ločil je med Peklom in Nebesi. »V Nebesih Francozi kuhajo, Nemci so mehaniki, Švicarji vodijo hotele, Italijani so ljubimci, Angleži pa so policaji. V Peklu pa kuhajo Angleži, Italijani so mehaniki, Francozi vodijo hotele, Švicarji so ljubimci in Nemci policaji.« Šit! Ljubši mu je bil ateizem. Ker je »organizacija brez profeta.« A po drugi strani - za Boga je dobro, da je neviden. »Če bi odkrili, kdo je glavni, bi ga itak ubili.« Navsezadnje, »vse, kar ustvari, umre.«
Ločenost cerkve in države je absolutno in totalno podpiral. »Po moje sta ti inštituciji - vsaka posebej - že toliko zajebali, da združeni predstavljata zanesljivo smrt.« Cerkev ga definitivno ni marala. Država tudi ne. A po drugi strani - kdo sploh mara državo? Oja, marajo jo - saj veste, bolj konzervativni ljudje, recimo republikanci. »Ste kdaj pomislili, zakaj republikanci v svojih skupnostih ljudi tako vzpodbujajo k prostovoljnemu delu? Ker je prostovoljno delo zastonj. Republikanci skušajo že dolgo dobiti ljudi, ki bi delali zastonj.« Toda to ni bil niti prvi niti zadnji razlog, da ga konzervatici niso marali. »Ko prideš enkrat iz maternice, se konzervativci zate ne zmenijo toliko časa, dokler nisi goden za vojsko. Potem si natanko to, kar iščejo. Konzervativci hočejo žive dojenčke, da bi lahko zrasli v mrtve vojake.« Pa vendar v naravi obstaja čudovito ravnovesje. »Ste opazili, da so ženske, ki so proti abortusu, pravzaprav ženske, s katerimi itak ne bi fukali?«
In če je imel že stebre Amerike - religijo, konzervativnost, republikanizem, svetost življenja ipd. - le za nekaj, o čemer razmišljaš na stranišču (in potem odplakneš), kaj si je šele potem mislil o malih, povprečnih ljudeh, ki vedno mislijo, da so pametnejši od vicev o njih! »Pomislite, kako neumen je povprečni človek, obenem pa vedite, da je polovica povprečnežev še bolj neumnih od povprečnega človeka.« In da bi bilo povsem jasno: »V Ameriki sta se inteligenčni kvocient in pričakovana življenjska doba nedavno križala v nasprotni smeri.« Užalil je vse. Tiste, ki mislijo, da je plavanje šport. »Plavanje ni šport. Plavanje je le način, s katerim preprečiš, da bi utonil.« Tiste, ki mislijo, da je boks boks. »Boks je le bolj sofisticirana oblika hokeja.« Tiste, ki mislijo, da je bovling šport. »Bovling ni šport, ker moraš najeti čevlje.« Vremenarje. »Vremenska napoved za nocoj: tema.« Odvetnike, sodnike in politike. »Pravi razlog, da na sodišču ne moremo imeti Desetih zapovedi, je tale: v stavbo, polno odvetnikov, sodnikov in politikov, ne moreš postaviti napisov 'Ne kradi', 'Ne prešuštvuj' in 'Ne laži'. To bi ustvarilo sovražno okolje.« In seveda, užalil je vse tiste, ki so poročeni s politično korektnostjo, recimo mirovnike. »Boj za mir je kot jebanje za devištvo.« Pa vse tiste, ki mislijo, da je status quo rešitev. »Status quo smrdi.« In vse tiste, ki mislijo, da je rešitev uravnoteženost. »Mislite neuravnoteženo!« Ameriški sen je odsvetoval. »Ameriškemu snu pravijo ameriški sen le zato, ker moraš spati, da bi mu verjel.« Je pa res, da je ameriški sen le posledica. »V Ameriki lahko vsakdo postane predsednik. In to je problem.« V Ameriki ti ni rešitve. »Ko se rodiš, dobiš vstopnico za cirkus. Če se rodiš v Ameriki, dobiš vstopnico za prvo vrsto.«

Vse, kar je neprimerno za TV

George Carlin je užalil Ameriko - in postal kralj stand-upa. Kralj njenega stand-upa, potemtakem kralj tistega tipa komedije, ki je tako ameriški kot jazz, vestern in pridige evangeličanskih pastorjev. In da ne bo kakega nesporazuma: kralj stand-upa je postal šele, ko je Ameriko užalil. »Naloga komika je, da ugotovi, kje je meja in jo potem namerno prestopi.« Na sceno ameriške komedije je stopil že ob koncu petdesetih, toda bil je zelo konvencionalen, aforističen, tudi povsem konzervativno oblečen in urejen, tako da kakih valov ni delal. Šel je pač s tokom. Skušal je preživeti, ne pa spreminjati sveta ali odganjati publike. In ker mu solo kariera ni vrgla kaj dosti, se je na začetku šestdesetih sparil s komikom Jackom Burnsom, toda obtičala sta daleč od nebes. V glavnem sta krožila po nočnih klubih in parodirala reči, ki so jih ljudje poznali, recimo tedaj zelo popularne TV kvize ali pa filme. To je bilo le pokanje vicev, zabavanje klubskih gostov. Nič posebnega, kaj šele prelomnega. Rutina. Carlinov idol je bil pač Danny Kaye.
Dokler ni na začetku šestdesetih v Chicagu videl nastopa Lennyja Brucea, klubsko-barskega komika, ki je najprej imitiral Petra Lorreja in Jamesa Cagneyja. Dolgo mu ni šlo, zaslovel pa je prav ob koncu petdesetih, ko je začel na lepem divje, profano, obsceno, »šokantno« smešiti establišment, zakone, pravila lepega, moralnega obnašanja, seksualne tabuje, rasizem, religijo, natakarice in celo svojo publiko: »Če ste že kdaj videli to točko, mi povejte - ustavite me, če ste jo že videli. Poscal vas bom.« In publika je imela res občutek, da nanjo urinira. Ne le publika, se razume. Včasih je na oder prikorakal gol. Lenny Bruce, mali nihilist, ki je »povedal vse« in ki je ponižal vse, kar je bilo Ameriki »sveto«, je bil, kot pravi Ralph J. Gleason, eden izmed liderjev »prvega vala ameriške družbene in kulturne revolucije«, jasno, skupaj z Bobom Dylanom, Milesom Davisom, Josephom Hellerjem, Terryjem Southernom in Allenom Ginsbergom. Bil je nonkonformističen, nevrotičen, polemičen, kontroverzen, liberalen, politično nekorekten, brezkompromisen in avtodestruktiven, obseden s seksom, drogami in rokenrolom, stalno v vojni z oblastjo, Ameriko, mainstreamom in »cocksuckerji« - tipični anticipator kontrakulture. Ko ga je Carlin spoznal, je bil na vrhuncu kariere, slave in vojne s publiko in z establišmentom, no, z organi pregona. V dveh letih so ga - bolj ali manj zaradi »obscenosti« - petnajstkrat aretirali, leta 1962 pa ga je policija aretirala na licu mesta, v čikaškem klubu Gate of Horn, kjer je ravno impersoniral Adolfa Eichmanna, ki pripoveduje o tem, kako funkcionirajo koncentracijska taborišča. Na koncu točke se je obrnil proti publiki: »Ali mislite, da ste kaj boljši, če svoje sovražnike sežigate na daljavo - z raketami?« Tega Amerika ni mogla požreti. Niti tedaj niti kasneje, recimo takoj po 11. septembru 2001, ko je to repliko parafraziral komik Bill Maher - njegov TV show so po vsesplošnem viku in kriku takoj suspendirali. Lennyja, ki je še dodal, da bi predsednika Harryja Trumana zaradi Hirošime »obesili za jajca«, če bi zavezniki II. svetovno vojno izgubili, so uglobili za 1.000 dolarjev in obsodili na leto zapora, toda ni sedel - le njegove kariere je bilo konec. Nihče ga ni več hotel najeti. Klubu Gate of Horn so za kazen vzeli licenco za točenje alkohola, kar je pomenilo, da Lenny ogroža varnost klubov, v katerih nastopa. Leta 1966 so ga našli mrtvega - v stranišču. Pred tem je imel le še toliko časa, da je Carlinu zrihtal agenta.
Izraz »stand-up comic« je menda prvi uporabil Studs Terkel, in sicer leta 1959, ko je intervjuiral Lennyja Brucea, ki je postal prvi naravni ekstrem stand-upa, skrajna točka evolucije stand-upa, revolucija stand-upa, njegovo idealno stanje. Za stand-upom je bila tedaj že dolga inkubacijska doba, ki se je začela ob koncu 19. stoletja v vodvilih - v varietejskih programih, ki so ob plesnih, pevskih in akrobatskih točkah vključevali tudi pokanje vicev. Iz vodvila so prišli mnogi tedanji komiki, tudi Charlie Chaplin, bratje Marx, Buster Keaton, Mae West, W.C. Fields, Fred Allen, Jack Benny, Eddie Cantor, Bob Hope in Milton Berle. Ob koncu dvajsetih, ko je prišel zvočni film, so vse vodvile spremenili v kinodvorane, tako da so bili mnogi, tudi bratje Marx, prepričani, da je z živo komedijo konec. Toda komiki so svoje točke, kot pravi Oliver Double, kronist stand-upa, odpeljali v »Boscht Belt«, kot se je reklo hotelom in letoviščem, razstresenim po gorovju Catskill, kjer so najraje in najbolj množično počitnikovali newyorški Judje in kjer so svoje kariere začeli Red Buttons, Joey Bishop in Danny Kaye. Ta primitivna oblika stand-upa je preživela tudi v »Chitlinskem krogu«, v mreži črnskih nočnih klubov in kabaretov, od koder so prišli Moms Mabley, Redd Foxx in Pigmeat Markham, v petdesetih pa je butnila tudi v belske velemestne nočne klube, v katerih so debitirali Lenny Bruce, Shelley Berman, Dick Gregory, Mike Nichols, Elaine May, Jonathan Winters, Phyllis Diller, Bob Newhart, Woody Allen in kakopak Mort Sahl, ki je stand-up revolucioniral: prvič, nastopal je razpet, brez kravate, drugič, lovil je senzibilnost »nočne« Amerike, in tretjič, bil je kontroverzen, tako da se ni ognil niti najbolj tabuiziranim topikam, recimo makartizmu. Ali pa: »Ne zanima me toliko politika kot rušenje vlade.« Vse te komike so krstili za »sick comics«, ali kot je zapisala revija Time: »Šalili so se o očetu in Freudu, o mami in mazohizmu, o sestri in sadizmu.« Tu in tam pa so iz letala vrgli nekaj potnikov, da je bilo letalo lažje.
George Carlin je skušal v sebi najti Lennyja Brucea, kar pa mu je uspelo šele po desetih letih povsem konvencionalnih nastopanj v nočnih klubih, snemanj stand-up albumov in gostovanj v raznoraznih varietejskih TV programih. Ko so se šestdeseta iztekala in ko je Ameriko preplavila kontrakultura, v kateri bi Lenny Bruce plaval kot riba v vodi, je namreč ugotovil, da se sicer nahaja v pravem času, toda na napačnem kraju, ali bolje rečeno - da zabava absolutno napačno publiko. »Poslovneže, goste nočnih klubov, konzervativne ljudi.« Ne de ni bil slaven in nagrajevan, tudi z Grammyjem, toda Amerike ni ravno premaknil. Še huje: njegov stand-up je bil še vedno pred-lennyjevski. Čas je bil, da iz sebe potegne Lennyja - in ga postavi na oder. In res: leta 1970 je zavrgel obleko, kravato, uglajenost in rutinski, okolju prijazni humor. Pustil si je dolgo brado in dolge lase, si nataknil džins, pograbil vse najbolj riskantne, najbolj robate topike in se začel upirati vsem tistim rečem, ki se jim je upirala tudi kontrakultura, njegova nova publika. V nočne klube, v katerih je nastopal do tedaj, ga niso več spustili. Iz nekaterih so ga nagnali, iz nekaterih pa je moral celo bežati. Tradicionalna publika njegovega »bolnega« in detabuiziranega humorja, njegove obscenosti, njegovih »grdih« besed in njegove politične nekorektnosti ni prenesla - mlajša, kontrakulturna, bolj senzibilizirana generacija pa je dobila novega junaka, svoj »glas«, ki je zvenel in izgledal kot hipijevska verzija Lennyja Brucea.
Njegovi nastopi so bili vedno v hipu razprodani. Njegovi stand-up albumi - recimo »Class Clown«, »Occupation Foole« in »An Evening With Wally Lando« - so bili multimilijonski hiti. Njegove »stand-up« knjige so bile multimilijonski bestsellerji. Ne preseneča, da je bil leta 1975 prvi gost TV serije Saturday Night Live, kakor tudi ne preseneča, da je začela TV postaja HBO vrteti njegove stand-up koncerte - drugega ji ni preostalo. Bil je očiten. In neizogiben. In urgenten. In kontroverzen. In odličen za ratinge. In seveda - nepredvidljiv. Ko je leta 1972 na neki newyorški radijski postaji izvajal točko o sedmih besedah, ki jih na televiziji ne smeš izreči (»shit, piss, fuck, cunt, cocksucker, motherfucker & tits«), nadaljevanju svoje točke o etimologiji »ekskrementa«, je cenzorjem počil film. Pa ne le cenzorjem, ampak tudi organom pregona, ki so ga aretirali vsakič, ko je to točko javno izvajal. Govoril je o rečeh, ki jih je najbolj poznal - o seksu, religiji, politiki, represiji, vietnamski vojni in drogah. O travi, elesdeju in kokainu. O vsem, kar je bilo neprimerno za TV. Njegov stand-up je imel vse, kar mora imeti stand-up: timing, tempo, ritem, brezhibne vokalizacije in dramaturgijo. V pravem trenutku je počakal, v pravem nadaljeval in v pravem detoniral. Oči so se mu svetile, ko se je igral z jezikom, napetostjo in publiko. Ustvarjal je vtis improviziranosti, toda vse reakcije publike je anticipiral. Bil je direkten, oseben, sočen, intenziven, energičen in ofenziven, surfal po tabujih, širil svobodo govora in nonkonformizem, redefiniral »sprejemljivost«. Vedno je izgledal kot ultimativni lik stand-upa: kot človek v krizi, ki najde svoj glas. Ki torej vzame mikrofon, da bi spremenil sebe in svet. Ni bil le kolekcija vicev, ampak osebnost, ki igra sebe - okej, malce bolj pretirano verzijo sebe, ekstremno verzijo sebe, svojo idealno verzijo. Le dolgočasne dele je izpustil.
Z dobrim stand-upom se ne moreš prepirati
Ne, ni bil kolekcija vicev, ampak kolekcija stališč. Stand-up, ta low-tech format, ki ga vsi razglašajo za »obliko samoizražanja«, je spremenil v kombinacijo performansa, talk showa, protesta, komentarja, političnega govora in stockholmskega sindroma. Publiko je dobesedno ugrabil, tako da mu je vse verjela. In ne glede na to, kaj je rekel. Verjela mu je, ko je rekel: »Hiša je le kraj, kamor spravljaš stvari, medtem ko kupuješ druge stvari.« In verjela mu je, ko je rekel: »Ne moreš se boriti proti mestni hiši, lahko pa jo razstreliš.« Verjela mu je, ko je rekel: »Ko sem ravno odkril smisel življenja, so ga spremenili.« In verjela mu je, ko je rekel: »Reči, za katere potrebujete uniformo, niso vredne truda.« Verjela mu je, ko je rekel, da je »jezik le orodje za prikrivanje resnice«, da »zakoni niso pravila, ki jim je treba slediti, ampak le sugestije«, da je »cilj nakupa kokaina v tem, da ti ga zmanjka«, da je bil »Beethoven tako gluh, da je mislil, da je slikar,« in da si »življenje zasluži, da ga izgubiš.« In verjela mu je, ko je rekel, da je »lastnina tatvina«, da je »planet okej, le ljudje so zjebani«, da si »ljudje z nizko stopnjo samospoštovanja to zaslužijo«, da se »z dobrim fafanjem ne moreš prepirati« in da »soft rock glasba ni niti glasba niti rock, ampak le soft«. Verjela mu je, ko je rekel: »Kapitalizem stremi k delikatnemu ravnovesju: stvari skuša urediti tako, da imajo vsi ravno dovolj, da ne postanejo nasilni in da ne začnejo krasti drugim.« In verjela mu je, ko je rekel: »Ljudje večinoma delajo ravno toliko, da niso odpuščeni, plačani pa so ravno toliko, da službe ne pustijo.«
Sedemdeseta so šla mimo. In osemdeseta. In devetdeseta. In skoraj je šlo mimo tudi prvo desetletje novega stoletja. Toda Carlin je ostal v špici, model vseh novih stand-up komikov, ki so prihajali, njihov večni sedanjik. Včasih je ena stvar vodila k drugi, včasih pa k isti. »Nihče ne ve, kaj bo prišlo, toda vsi potem storijo natanko to.« Rodil se je leta 1937 v New Yorku, nad šolo obupal pri šestnajstih, nečastno služil vojsko, zapite ženske pozival, naj ne fukajo, ugotovil, da v stripih vedno najprej spregovori tisti, ki je na desni, hlepel po ekološki apokalipsi, tuhtal, kaj reče sir, ko ga fotografirajo, in obupal nad Ameriko, ki se je prodala prepoceni, za sneakerje in cheesburgerje, toda živel je dovolj dolgo, da so vsi, ki jih je poznal, dobili raka, in da je lahko upal, da se bo njegova duša po smrti zataknila v dimniku. »Mislim, da bi moralo biti vse dovoljeno. Tega že dolgo nismo poizkusili. Morda bo tokrat uspelo.« Pred nekaj dnevi so se vsi tisti vici, ki jih je detoniral, ves tisti kokain, ki ga je posnifal, in vsi tisti infarkti, ki so ga lomili, zbili v fatalni Big Bang. »Pri življenju je najbolj nepošteno to, kako se konča. Življenje je težko. Veliko časa ti vzame. In kaj dobiš na koncu? Smrt! Kaj je to - bonus? Pravi življenjski ciklus se odvrti nazaj. Najprej umreš. Potem živiš v domu za ostarele, od koder te vržejo, ko si dovolj mlad. Dobiš zlato uro in greš v službo. Potem delaš 40 let, dokler nisi tako mlad, da lahko začneš uživati v odmaknjenosti. Uživaš droge in alkohol, žuriraš in se pripravljaš na srednjo šolo. Greš v osnovno šolo, postaneš otrok in se igraš, brez obveznosti. Postaneš dojenček, se vrneš v maternico, zadnjih devet mesecev lebdiš in končaš kot orgazem!«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.