10. 7. 2008 | Mladina 28 | Kultura
Znova in znova
Poletni masaker TV-programa na nacionalki
Chaplin v Velikem diktatorju
© Arhiv Mladine
V času predreferendumske kampanje so vladne stranke angažirale Mikija Mustra, da je v prid referendumu o zakonu o RTV Slovenija narisal nekaj zabavnih plakatov, ki naj bi volivce prepričali, da bi glasovali ZA. Na enem od njih si je gledalec pulil lase, ker je na zaslonu pisalo “ponovitev”, plakat pa je obljubljal, da bo z novim zakonom o RTV program boljši. Vraga. To, ob čemer naj bi zadnje tedne gledalci preživljali čas, je ena sama reciklaža dolgčasa.
Da so nas med letom posiljevali s Košnikovo gostilno in Borisom Kopitarjem, nam je že uspelo pozabiti, saj omenjeno sodi med oddaje, ki jih noben urbani plačevalec naročnine ne more videti, naj bodo nove ali stare izdelave. Da javna televizija nima posluha za svoje urbane naročnike, postaja vse očitneje, saj jih pred zasloni pričakuje v zgodnjih popoldanskih urah, ko predvaja res zanimive dokumentarce. Še več, nacionalka je nedavno odkupila legendarne filme Charlieja Chaplina, a jih po neki sprevrženi logiki predvaja v soboto opoldne, namesto da bi z njimi obogatila prime-time termine. Takrat raje zarola skoraj desetletje star umotvor Šou bo šel, ki že ob svojem prvem predvajanju ni bil zanimiv, kaj šele zabaven.
Čeprav smo se pred časom veselili starih Dnevnikov in novic o tem, kako smo se osamosvajali, preostali stari posnetki postajajo neznosni, še bolj pa izbira teh posnetkov. Jasno je, da so slovenske nanizanke večinoma negledljive, tudi tračarski Blisk, Dober biznis in kvazikriminalka Klan, kjer se na glavi bodočega ravnatelja Drame bohotijo še rjavi lasje! Ampak nacionalka se ne pusti motiti, četudi so bile nekatere oddaje že v času prvega predvajanja skrajno sumljive. Zanimivo je tudi, da televizijska politika, ki se je zelo otepala preteklih neuravnoteženih časov, tako rada posega po oddajah iz tega mračnega obdobja. Smo morda kaj spregledali? In zakaj ne bi raje ponavljali še kar gledljive pogovorne oddaje Miše Molk Res je? Takrat si morda res nismo mislili, da bomo Molkovo kdaj pogrešali, a danes je eden izmed redkih televizijskih obrazov, za katerega veš, da se ne bo kazal v družbi harmonike. In če že vlečemo iz naftalina, zakaj ne bi poleg harmonike izvlekli še kakšne električne kitare iz časov, ko je nacionalka še gojila strast do več zvrsti popularne glasbe?
Morda pa bi nam poleti raje zaračunali naročnino, kakršno smo plačevali leta 1998, s prihrankom pa si bomo privoščili priklop digitalne televizije in skušali preboleti to, da nas javna televizija zanemarja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.