DVD / Kino za groš + Zgodba iz Los Angelesa

Peter Bogdanovich Burt Reynolds, Ryan O’Neal, Tatum O’Neal, Brian Keith Mick Jackson Steve Martin, Sarah Jessica Parker, Victoria Tennant, Patrick Stewart

Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 29, 17. 7. 2008

/media/www/slike.old/mladina/dvdkino_za_gros_naslovka.jpg

 

Peter Bogdanovich je kariero začel kot fanatični cinefil, filmski kritik in reporter, šele kasneje pa se je prelevil v režiserja, toda njegovi filmi, recimo Tarče, Zadnja predstava, Kaj te očka pušča samo? in Končno vendarle ljubezen, so bili himne starim filmom, starim žanrom, starim zvezdam, starim režiserjem in staremu Hollywoodu. Kino za groš, ki ga je posnel leta 1976, ni bil le himna starim filmom, ampak prvim filmom - tistim smešnim časom, ko se je film rojeval, sredi evforije, optimizma in bežanja pred patentnim uradom in korporacijami, ki so skušale ustaviti male, neodvisne, podjetne, piratske filmarje. Leo Harrigan (Ryan O'Neal), odvetnik, ki mu ne gre, leta 1910 v Chicagu po nekaj gagih nabaše na takega ultrapodjetnega, piratskega producenta, ki ga po nekaj gagih pošlje v Kalifornijo, kjer naj bi, prepakiran v scenarista, superviziral snemanje nekega filma in kjer po nekaj gagih sreča nesojenega igralca (Burt Reynolds) in kratkovidno bejbo (Jane Hitchcock), s katerima se po nekaj gagih znajde v filmu. Bogdanovich hoče reči: film se je rodil sredi komedije, sredi gagov, sredi nesporazumov. Film je nastal kot vic - in glejte, kaj je nastalo iz njega! Bolj sodobno, bolj neposredno in manj stilizirano - pa četudi še vedno dovolj nostalgično - doživetje Los Angelesa pa ponuja Zgodba iz Los Angelesa, ki jo je leta 1991 posnel Mick Jackson, režiser Telesnega stražarja in Vulkana, in v kateri se Steve Martin preživlja kot Harris K. Telemacher, TV vremenar, ki si želi, da bi ga ljudje jemali bolj resno, pa četudi vse napovedi posname vnaprej - v Los Angelesu je vreme vedno enako, idealno za snemanje filmov, ki so tako personalizirani, da se pogovarjajo z ljudmi. Kot billboardi.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 29, 17. 7. 2008

/media/www/slike.old/mladina/dvdkino_za_gros_naslovka.jpg

 

Peter Bogdanovich je kariero začel kot fanatični cinefil, filmski kritik in reporter, šele kasneje pa se je prelevil v režiserja, toda njegovi filmi, recimo Tarče, Zadnja predstava, Kaj te očka pušča samo? in Končno vendarle ljubezen, so bili himne starim filmom, starim žanrom, starim zvezdam, starim režiserjem in staremu Hollywoodu. Kino za groš, ki ga je posnel leta 1976, ni bil le himna starim filmom, ampak prvim filmom - tistim smešnim časom, ko se je film rojeval, sredi evforije, optimizma in bežanja pred patentnim uradom in korporacijami, ki so skušale ustaviti male, neodvisne, podjetne, piratske filmarje. Leo Harrigan (Ryan O'Neal), odvetnik, ki mu ne gre, leta 1910 v Chicagu po nekaj gagih nabaše na takega ultrapodjetnega, piratskega producenta, ki ga po nekaj gagih pošlje v Kalifornijo, kjer naj bi, prepakiran v scenarista, superviziral snemanje nekega filma in kjer po nekaj gagih sreča nesojenega igralca (Burt Reynolds) in kratkovidno bejbo (Jane Hitchcock), s katerima se po nekaj gagih znajde v filmu. Bogdanovich hoče reči: film se je rodil sredi komedije, sredi gagov, sredi nesporazumov. Film je nastal kot vic - in glejte, kaj je nastalo iz njega! Bolj sodobno, bolj neposredno in manj stilizirano - pa četudi še vedno dovolj nostalgično - doživetje Los Angelesa pa ponuja Zgodba iz Los Angelesa, ki jo je leta 1991 posnel Mick Jackson, režiser Telesnega stražarja in Vulkana, in v kateri se Steve Martin preživlja kot Harris K. Telemacher, TV vremenar, ki si želi, da bi ga ljudje jemali bolj resno, pa četudi vse napovedi posname vnaprej - v Los Angelesu je vreme vedno enako, idealno za snemanje filmov, ki so tako personalizirani, da se pogovarjajo z ljudmi. Kot billboardi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Intervju

Profesorica mi je rekla: »Znala si za trojko, ker pa si Ciganka, ti s ponosom v redovalnico zapišem enico.«

Nataša Brajdič, romska aktivistka

V središču

Smrt ni najhujše, kar se zgodi človeku

Upokojena otroška psihiatrinja in filantropinja dr. Anica Mikuš Kos o tem, zakaj bo podprla zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja 

V središču

Zadnje pivo

Moški je bil preprosto žejen. Tako žejen, da bi dal življenje za še zadnje pivo v življenju.