21. 8. 2008 | Mladina 34 | Kultura
Olimpijski predah
Alternativa ponovitvam in narodno-zabavnim veselicam
Lucija Polavder
© Borut Krajnc
Ob programski puščavi na naši nacionalki so prenosi olimpijskih iger končno dogodek, ki lahko še tako ašportnega gledalca prilepi pred televizijo. Medtem ko na prvem programu še vedno utrujajo s ponovitvami in narodno-zabavnimi veselicami, lahko na drugem zdaj spremljamo športe, ki jih naše televizije običajno ignorirajo in bi jih v normalnih okoliščinah najverjetneje ignorirali tudi ašportni gledalci.
V danih razmerah pa ... je poskakovanje gospodarskega ministra Vizjaka ob zmagi sokrajana Primoža Kozmusa v neposrednem prenosu iz Pekinga pač bistveno bolj aktualno od ne-vem-katere ponovitve TV Dnevnika iz leta 1991. Tudi težkokategorni ženski judo je neprimerljivo bolj napet od ponovitve slovenske “kriminalke” Klan. Škoda je le, da so olimpijski prenosi na nacionalki bistveno manj raznovrstni od prenosov na tujih televizijah, kjer v živo prenašajo tudi recimo skoke v vodo, namizni tenis ali boks.
In kaj nam ob pekinški olimpijadi ponuja TVS? Nekateri komentatorji so silno redkobesedni, kar ni nujno slabo, saj je tako manj možnosti za nebuloze v stilu Tomaža Kovšce ob nedavni kolesarski dirki po Franciji. Drugi stavijo na metafore, kot je recimo ta, da judoistka Lucija Polavder “brenči kot muha” okoli tekmice. Tretji pa se povsem prepustijo dogajanju, denimo Jolanda Bertole, ki je med intervjujem s Saro Isaković njeno svežo medaljo sunkovito potisnila pred kamero, da bi jo bolje videli tudi gledalci, in plavalko ob tem premaknila za pol metra. Zvečer se dogodkov dneva spomnijo v oddaji Olimpijski S5, ki si jo bomo gotovo najbolj zapomnili po dveh strokovnih komentatorjih, ki nista niti približno tako duhamorna kot Zdenko Verdenik ob nedavnem Evru 2008. Naspidirana Alenka Bikar s kričečim nakitom in ležerni Jani Klemenčič nam, če se že ne zbadata z besednimi dvoboji, zalagata s podatki o tem, katera atletinja ima kul modne dodatke, kdo je bil s kom cimer na prejšnjih olimpijadah in kaj vse so naši atleti počeli v olimpijski vasi, ko jih niso snemali. Po enem od njunih dialogov je voditelj lahko rekel le še: “Jezus, še dobro, da smo na sporedu ob pozni uri ...”
Sicer pa so tudi športni novinarji v Pekingu zelo sproščeni in nam redno pripravljajo prispevke, v katerih jedo stonoge in škorpijone, pumpajo bicikel kitajski kolesarki ali se učijo kitajsko. In ker so tako vsestranski, ne moremo mimo vprašanja, zakaj, zaboga, je RTV na Kitajsko poleg njih poslala še kup nešportnih sodelavcev, ki naj bi pokrivali bolj splošne teme, in predvsem, koliko bo celotna karavana stala plačnike RTV-naročnine ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.