2. 10. 2008 | Mladina 40 | Kultura
Rajko Gerič bo osvobodil medije
Urednik se vrača med novinarje
© Borut Peterlin
Upali smo, da si bomo po volitvah oddahnili od dnevne politike, od kaosa, ki je vladal v predvolilnih oddajah, in od voditeljev, ki na koncu niso več vedeli, kaj naj sami s seboj, pa so raje razdrli kakšno žaltavo. In delno smo tudi si. V nedeljo dokumentarec o Brini Svit, pa dan kasneje portret Toneta Pavčka. Hkrati je nacionalka začela novo serijo, ki scenaristično sledi britanskim legendarnim Bedakom in konjem. Čeprav je nadaljevanka vizualno pravo mučenje, saj so barve in sama scenografija preveč podobni studijskim strahotam, ki jih predvaja POP TV, je lokalizacija dovolj znosna. Od šal tipa “Si kot kramp v aferi Čista lopata” pa do Šturbejevega “A si fukjen” je Brat bratu povsem spodobna đurovska zabavljanka na prvo žogo, ki je bolj kot razvedrilni presežek pomembna zato, ker omogoča zabavo brez narodnih noš ali pojočih duhovnikov.
A Brat bratu je bila zgolj iluzija tistega ponedeljkovega večera. Sledila je namreč oddaja, kjer naj bi ponovno poklepetali o rezultatih volitev in koalicijskih načrtih. Tokrat je moral svoj lonček pristaviti kar sam odgovorni urednik Rajko Gerič, ki je ponovno pokazal, kako uravnotežena je nacionalka. V studio naj bi povabil predstavnike vseh parlamentarnih strank, a Janša, glej ga, zlomka, spet ni utegnil priti na soočenje. Kot smo bili tega vajeni pred volitvami, so se Janševi tekmeci tudi tokrat borili za besedo, saj je bil Gerič tako nadležen, kot da bi bil čas predvolilno strogo odmerjen. Janša pa je ponovno izkoristil svoj abonma za solo nastope, seveda v Odmevih, kjer je svojega naslednika Pahorja ozmerjal, da je štiri leta, ko je on garal in vodil Evropo, zgolj pljuckal legalna poživila.
Najbolj od vsega pa je, pogojno rečeno, presenetila Geričeva poza: jaz sem neprostovoljni javni uslužbenec, ki me bolj skrbi za lastništvo Dela kot pa za to, kaj se dogaja v informativnem programu pod mojim vodstvom. Ob žuganju bratoma Šrot je Golobič pripomnil, da smo si lahko pred soočenjem ogledali serijo Brat bratu, Gerič pa je še kar vztrajal s svojo vizionarsko: Kako bomo osvobodili Delo, kako bomo osvobodili Dnevnik? In ko mu je Šrot predlagal model avstrijske nacionalke, se je Gerič zdrznil, češ, samo tega ne! Samo uravnotežene televizije ne?
Ali naj Geričevo slovo, da upa, da bomo delo vlade lahko spremljali tudi v prihodnje, razumemo kot ponižno prošnjo, naj ga, če ga bodo kot političnega nastavljenca že žagali, vrnejo vsaj med novinarje?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.