13. 11. 2008 | Mladina 46 | Kultura
Pompozno vračanje v sedemdeseta
Jean-Michel Jarre v Hali Tivoli
Jean-Michel Jarre je vzhičenemu Tivoliju obljubil, da se drugo leto vrne
© Miro Majcen
Obiskal nas je najslovitejši glasnik evropske elektronske glasbe in interpretiral enega najbolj vplivnih elektronskih albumov vseh časov. Izhodišče je zagotavljalo izjemen glasbeni dogodek. Še toliko bolj za generacijo, katere prvi stik s sintetičnimi zvoki je bil taisti album, ki je v drugi polovici sedemdesetih let našel pot v dom malodane vsakega povprečno angažiranega ljubitelja glasbe. Če so bila pred tem elektronska prebiranja skoraj po pravilu v domeni akademske sfere, je Oxygene studijsko eksperimentiranje namestil v množicam sprejemljivejšo pop formo, Jeana-Michela Jarra pa izstrelil ob bok zeljarskih elektronskih veličin Kraftwerk in Tangerine Dream.
Ravnanja s sintetizatorji se je Jarre priučil v znamenitem in cenjenem krožku zvočnega laboratorija Groupe de Recherches Musicales, ki ga je na noge postavil oče konkretne godbe Pierre Schaeffer. A med tem, ko so se njegovi kolegi ukvarjali z avantgardnimi, eksperimentalnimi abstrakcijami, je Jarre šarmiral z melodičnostjo in svežim, samosvojim pristopom h kompoziciji. Uspeh plošče Oxygene in dve leti mlajše Equinoxe mu je prinesel prvi koncert pred milijonskim občinstvom na pariškem Place de la Concorde, žal pa so kolosalni multimedijski spektakli, s katerimi se je vpisoval v Guinnessovo knjigo rekordov, pozneje vse bolj izpodrinjali glasbo.
Tokratno turnejo je zastavil drugače. Koncerte postavlja v manjših dvoranah ter tako občestvu omogoča bolj intimno izkušnjo z njegovo (impresivno) antološko zbirko arhaičnih sintetizatorjev. Ti so kakopak mokre sanje vsakega fetišista analogne sintetike, toda pompozna odrska postavitev (dogajanje na odru smo v ogledalu spremljali iz ptičje perspektive) je vse preveč spominjala na muzejsko ekshibicijo. Ko so si predah vzeli kičasti mavričasti svetlobni efekti, je publiko z infantilnim in nerodno-prisrčnim spodbujanjem dvigoval glavni akter. K sreči teatralna stran koncerta ni povsem povozila glasbe. Jarre je še s tremi pomočniki v živo suvereno - in zaradi narave zvočil unikatno - odigral skoraj celoten prvi ter del drugega Oxygena in s tem opomnil na izjemno inovativnost (tudi skozi aktualno ekološko prizmo) albuma iz leta 1976. Morda bi nam lahko prihranil le kakšen nastopaški - povsem nepotreben - solo na tereminu in po kitarsko opasanem moogu, a to potem bržkone ne bi bil več Jarre, kot ga poznajo njegovi privrženci. In teh je veliko. Tudi v Ljubljani, od koder je bojda dobival prva pisma podpore, zato je ob koncu dobro uro trajajočega koncerta vzhičenemu Tivoliju obljubil, da se drugo leto vrne v še bolj spektakularni podobi.
Upam le, da ne ponovno z Oxygenom, ki v kontekstu spektakla težko opravičuje svojo nesporno glasbeno vrednost.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.