27. 11. 2008 | Mladina 48 | Kultura
Dan Rudolfa Maistra
Nova vlada na proslavi ob prazniku stare vlade
Maister
© Marko Pigac
Vladna zasedba, ki je ta teden dokončno zapustila svoje položaje, si je v svojem singularnem mandatu zamislila dva nova praznika in si priskrbela dve novi priložnosti za proslavo, na kateri je lahko premier, držeč jo za ročico, v prvo vrsto pripeljal svojo izbranko. Ena od novosti je bil tudi dan Rudolfa Maistra in prav na ta praznik je tokrat v prvo vrsto premierno sedla nova vladna ekipa. Si kar predstavljamo, kako se je stari zasedbi obračalo, ko so na elitnih sediščih zagledali celo četo svojih največjih “sovražnikov”, vključno z Lukšičem, ljubljencem Eve Irgl, in Golobičem, dežurnim krivcem za vse.
Seveda pa se na nacionalni televiziji poleg proslave na praznični dan spodobi predvajati tudi kakšen dokumentarec o našem narodnem heroju. A če smo nedavno skoraj vriskali od navdušenja, kako nacionalka prednjači v dokumentarni produkciji, smo se morali tokrat nekoliko ugrizniti v jezik. Povsem razumljivo je, da o Maistru na voljo ni veliko vizualnega materiala. In da morajo zato poleg črno-belih fotografij z ene od razstav, kjer je bil Maister skrbno označen z rdečo piko, da ga ne bi spregledali, dodati tudi kaj bolj univerzalnega, na primer zračne posnetke krajev, po katerih se je gibal. No, saj so bile tudi fotografije občasno zabavne, čeprav morda ob neprimernem trenutku - na tisti z njegove žalne slovesnosti na ulici se je recimo v ozadju bohotil ogromen napis “Kislo zelje”. Vseeno pa bi si lahko tudi ob takšnih zgodovinskih osebnostih nacionalnega pomena privoščili kakšen bolj sodoben pristop, kot smo ga sicer že vajeni pri naših dokumentarnih ustvarjalcih. Tako pa smo bili priča tisti edukativni produkciji, ki so jo, in verjamemo, da je tako še danes, gledali v šolah, ko so učiteljice odklenile omaro s televizorjem in v vedno pokvarjeni videorekorder vstavile kaseto, ki je bila prej celo leto skrbno spravljena v lični škatli. Ponedeljkov dokumentarec je bil res retro, od uvodne špice, ki je bila zgolj naštevanje sodelujočih, do glasbe v ozadju, ki je bila značilno citrarska. Če ne bi uporabili Maistrove poskočnice, bi morda celo mislili, da gledamo dokumentarec o slovenskem vodnem krogu. Radijski glas je zbrano pripovedoval linearno zgodbo, pokazali so celo sliko trupla, edini sodobnejši dodatek pa je bil posnetek ene od proslav, kjer Tone Kuntner prebira Maistrovo poezijo.
Morda pa bi v naslednjih letih naredili izjemo in ta praznik počastili s samo eno programsko prilagoditvijo. S krajšo proslavo in morda brez duhomornih dokumentarcev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.