Elvis

4. 12. 2008  |  Mladina 49  |  Kultura

Dober retro swing ples

Cherry Poppin’ Daddies in Cry Baby v Menzi na Metelkovi

Cherry Poppin’ Daddies so postregli s swingom v živo, kar se pri nas ne zgodi prav pogosto.

Cherry Poppin’ Daddies so postregli s swingom v živo, kar se pri nas ne zgodi prav pogosto.
© Borut Peterlin

Minuli teden je bil v Ljubljani popolnoma v znamenju FV-ja; med četrtkovo razstavo FV, alternativa osemdesetih v MGLC-ju in sobotnim FV-festivalom v Menzi pri koritu na Metelkovi je na slednji lokaciji v vmesnem, petkovem večeru koncertirala bolj-orkester-kot-skupina Cherry Poppin’ Daddies (CPD), ki jo je pot med tokratno evropsko turnejo prinesla tudi k nam.
Naleti svežega snega z neba niso porušili visoko dvignjenih frizur lokalnih rock- in psychobillyjev ter drugih, ki so se nagnetli na premajhno prizorišče (pač glede na dejstvo, da so vstopnice pošle v predprodaji) in že ob segrevanju predskupine Cry Baby in polnjenju prostora se je za pravilno izkazala odločitev, da plesne čevlje - primerne za cepetanje na retro swing podlago za ušesa - raje zamenja kaj bolj robustnega. Nato se je na oder nagnetel ansambel zvezd in začel s komadom Dr. Bones s svoje najbolj znamenite plošče Zoot Suit Riot (1997), ki je skupino glasbeno ožigosala v revival swinga, pa četudi je njen žanrski nabor precej širok in so jo pogosto predalčkali tudi med ska zasedbe. Sicer je bil pravi “krivec” za revival swinga v 90. letih Brian Setzer, dolgoletni pevec in izvrstni kitarist skupine Stray Cats, ki je ustanovil Brian Setzer Orchestra in za nekaj let zbudil (zanimanje za) zasedbe, kot so Big Bad Voodoo Daddy, Squirrel Nut Zippers in tudi pričujočo. CPD je živ dokaz, da uspeh v enem žanru lahko pogosto prinese meje začrtanosti zvočnih pričakovanj do skupine, ki pa jih v vsej karieri pred albumom Zoot Suit Riot in po njem ne more preseči. Morda zato ne preseneča, da bend na trenutke daje vtis, da se zgolj trudi korektno odigrati svoj znani in želeni program, namesto da bi res padel noter. In če pevcu, lucidno grimasasto navdihnjenemu klaviaturistu in nadpovprečno zvenečemu basistu to uspeva brez dvomov, je treba malo okrcati trobilsko sekcijo alt in tenor saksa s trobento, ki je korektno preigravala svoje parte, a pozabila okrepiti zvok ostanka orkestra; še posebej ob zaključkih komadov, kjer se je potuhnila. Sicer je utrujenost žarela tudi z obraza pevca Steva Perryja, ki pa mu je vendarle med petjem uspelo skakati, glumatati ter dvakrat prav ameriško nepristno zganjati pospeševalca prodaje lastnih CD-jev in majic.
Vsemu navedenemu navkljub pa so odigrali relativno pristen ter nedvomno dober koncert, ki so ga na koncu rednega dela - pred dodatkom - vrhunsko zaključili z največjim hitom Zoot Suit Riot, na katerega je že prej dobro segreta publika eksplodirala, saj se redko zgodi, da lahko na lastna ušesa ujame swing zvok, ki ga ni več toliko, da bi prepogosto zahajal v našo vas ...

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.