18. 12. 2008 | Mladina 51 | Kultura
Trip in Vijolice
Izštekani Niet ali navdušenje je sijalo in violine so igrale
Izštekani Niet v Studiu 14
© Alan Orlič Bešlak
»NIET! zavestno in odkrito zavrača vsako ideologijo, vsako obliko prisile in vsako obliko oblasti. Zavrača vse državne institucije in ne priznava države. NIET! je zanikanje vsega obstoječega in upor zoper vsako manipuliranje z množicami ter zoper vsako dejanje države, ki onemogoča popolno svobodo njenih prebivalcev. Želimo si svet brez laži in nasilja!« sem v Orwellovem letu 1984 med služenjem vojaškega roka v Celju, kamor sem po spletu srečnih okoliščin prišel iz Novega Sada po treh mesecih pešadijske obuke, prebral v zamaščeni Mladini, ki je ležala na kupu starega papirja za netenje ognja v gašperčku, s katerim smo v hladnih nočeh ogrevali spavaono za 24 borcev. Prvič sem jih slišal prav tam. Neko majsko nedeljo. Na krugu celjske vojašnice. Ime sem pozabil, ampak skoraj zagotovo je šlo za Kasarno maršala Tita. Ob nedeljah so tako rekoč vsi starešine in drugi činovniki zapustili vojašnico, da bi se posvetili družinskemu življenju, vojska pa je po kosilu na razglasu dobila dve uri melodij po željah. Tisto nedeljo smo razglas okupirali trije glasbeni teroristi, ki - s častno izjemo Miroslava Ilića - narodnjakov nismo najbolje prebavljali. Jaz sem prinesel Iron Maiden in Pankrte, Goran iz Zagreba Azro, Ljubljančan Marjan pa kaseto s tako imenovano novovalovsko muziko. Med žagajočo hardcore robo so bili tudi Niet. Trije škripajoči komadi: Melanholija, Zastave in Depresija. Obup, jeza, strah in nemoč, zrolani v en sam krik. Kot nalašč za verodostojen oris čustvenega stanja nadzorovanega in kontroliranega najstnika med služenjem narodu v sivomaslinasti uniformi JNA. »Sam in objokan v kotu ležim. Sam z mislimi, sam sred ljudi. Depresija, depresija v očeh, depresija me spremlja. Depresija, depresija na obrazu, depresija me spremlja.« To, stari! Takojšen favorit med depresivnimi komadi, ki smo si jih za pogum vrteli ob flaši šljive, grmadah cenenih čikov ter med pogovori o pičkah in nesmislih življenja. Depresija je postala stališče. Kasneje so prišli še drugi zimzelenčki, recimo Lep dan za smrt. Pa Perspektive in Vijolice. Ter Bil je maj. In, jasno, Ritem človeštva. Ja, še zmeraj je isti: »Vsaka oblast pomeni policijo in vsaka policija je orožje v surovih rokah in vsako orožje prinaša trpljenje in vsako trpljenje se sprevrže v upor in vsak upor preraste v revolucijo in revolucija prinaša novo oblast in vsaka oblast ...« Nepogrešljiva spremljava na pijanskih maratonih do jutra in ob anarhističnih ekspertizah, kako je v bistvu vse en sam drek. Brez Niet ni šlo. Njet. »Teksti se ukvarjajo tudi z življenjem v mestu in njegovimi vsakodnevnimi frustracijami. So odkrita izpoved današnje, nekoliko drugačne mladine, ki noče biti postavljena v isti kalup kot večina in ki jo sistem, državne institucije in predstavniki oblasti vedno in učinkovito pobijajo na tla. Edina želja te naše ''Srečne mladine'' je živeti svobodno življenje, življenje, v katerem bi vsak posameznik o svoji usodi odločal izključno sam in bi tudi resnično živel v svobodi; ne le v imaginarnem stanju brez teme, ampak v pravi, otipljivi resničnosti,« je še pisalo v tisti Mladini iz leta Orwellovega 1984. Kakšen Demos, ljudje božji, to so bili Niet.
Leta, desetletja kasneje je prišel Pero Lovšin. Z idejo, da oživi Pankrte. Vsakič, ko Pero reče »Nč se ne premakne«, se nekaj definitivno premakne. Po hali Tivoli se je denimo lanskega 1. decembra premikalo 7000 ljudi. Na koncertu oživljenih Pankrtov. Ki bi ga morali kot predvozači ogrevati oživljeni Niet. Pa ga niso. Če bi ga, bi se v dvorani premikalo 15.000 ljudi. Še enkrat več, kot jih sprejme. Bilo bi grozno. Zato so Niet oživeli maja v Križankah. Emocionalno. Triumfalno. Spektakularno. Tako, kot običajno ''vaš omiljeni DJ'' Jure Longyka pakira svoje Izštekane, glasbeno poslanstvo, ki se je svoj čas zložno rimalo na Radio Študent, zdaj pa je zaščitni znak drugega programa nacionalnega radia. Štirinajstega novembra je v Studiu 14 pakiral Niet. Z godalnim kvartetom mičnih Vijolic. Z maestrom Borutom Činčem za klavirjem. In za zvočnim zidom električne kitare Igorja Dernovška, ki je niti v Izštekanih ni bilo moč izštekati. Če bi izštekali to kitaro, bi izštekali Niet. Filozofsko rečeno, lahko potegneš elektriko iz Niet, ne moreš pa potegniti Niet iz elektrike. Stresejo namreč tudi četrt stoletja pozneje. »Občinstvo v Studiu 14 je pozabilo, da jih pozna do obisti. Poslušalo je z odprtimi usti in pozorno kot še na nobenem koncertu Niet. Kot da se ne bi upali zmotiti. Če bi ugasnil Niet, bi najbrž slišal pasti na tla šivanko. Sprva je bilo skoraj srhljivo, a ko se je po končani skladbi razlegel prvi aplavz, smo vedeli, da smo na pravi poti,« opisuje Jure Longyka atmosfero tistega novembrskega večera. Ni razloga, da mu ne bi verjeli. Sicer pa je na devedeju vse dokumentirano do najmanjših podrobnosti.
Na tiskovki sva z Igorjem Vidmarjem ob šanku Kinodvora poznavalsko spila vsak svojo kavo, Igor Dernovšek, ki me je v rdeči majčki z likom tovariša Tita za hip pahnil nazaj v tisto celjsko kasarno, pa je obljubil, da se bodo zdaj, ko so monumentalno in čustveno zaključili cikel ponovnega vstajenja in že šestič izdali isto plato (ki pa je tokrat za spremembo dvojna, CD + DVD), po novem letu zaprli v studio in se resneje lotili ustvarjanja svežega materiala. Drži, vsak dan se kaj lepega začne ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.