Meta Krese

23. 12. 2008  |  Mladina 52  |  Kultura

Božidar Dolenc

1950-2008

Božidar Dolenc na razstavi v Jakopičevi galeriji v Ljubljani

Božidar Dolenc na razstavi v Jakopičevi galeriji v Ljubljani
© Borut Peterlin

»Ustanem zjutri, se pogledam v obraz, neverjet'n, še zmeri jest. Noben me še ni kupu, noben prodal, noben pretepu, me še ni ubou. Jest sem anarhist, pankrt in ludist ...« Božidar Dolenc, za številne med nami legendarni fotograf, ni bil anarhist, pankrt in ludist in vendar mi ti verzi Gregorja Tomca in Petra Lovšina nočejo iz glave, odkar sem zvedela, da je v torek, 16. decembra, umrl. Zakaj prav te besede, se sprašujem? Zato, ker je imel Božidar tiste vrste poštenost, ki jo pričakujemo od anarhistov? Zato, ker ni poznal hinavstva, tako kot ga ne bi smeli poznati pankrti, ali zato, ker je ludistično trmaril pri stvareh, v katere je verjel? Ne vem. Gotovo pa zato, ker se ni nikoli prodal. Še posebej ne kot fotograf.
Božidar Dolenc se je rodil leta 1950 v Ljubljani. S fotografijo se je začel ukvarjati konec sedemdesetih let in se že leta 1984 odločil za kariero svobodnega umetnika. Po poklicu je bil kemijski tehnik in natančnost, pregovorno značilna za kemike, mu je prišla zelo prav v tistih časih, ko smo si uredili poljske temnice v kopalnicah ali kuhinjah in imeli razvijalce ter fiksirje kar med kuhinjskimi posodami. S Tatjano Rodošek sta bila glavna pobudnika revije Fotografija in med letoma 1997 in 1998 je tudi prevzel vlogo glavnega urednika. Pogumno delo v časih, ko so bili le redki slovenski fotografi, ki so gledali fotografije, in še redkejši tisti, ki so brali tekste o fotografijah. »Tak idealist je bil,« je rekel Tomo Brejc, fotograf zelo druge generacije, ki pa je Božidarja in njegov pozitivni odnos do mlajših fotografov spoznaval na burnih sestankih uredništva Fotografije. Ko se je revija trdno usidrala med slovenskimi fotografi, je urednikovanje, ki ga je vzel prekleto resno, prepustil drugim. Brez sentimentalnosti, brez tiste bolestne ljubosumnosti, ki jo tako radi čutimo do nečesa, kar smo sami zgradili. Vse do letos je ostal član uredniškega odbora. Prvič je pripravil samostojno razstavo leta 1980, potem jih je imel v Sloveniji in tujini več kot 30, sodeloval pa je na več kot 100 skupnih razstavah.
Božidar ni bil avanturist, čeprav so njegove zgodnje fotke nastajale na zelo pustolovskih krajih, največkrat v Ljubljani. Recimo v Vsemirju, uradno Klubu za prevencijo narkomanije, ki je nastal na pobudo dr. Leva Milčinskega v Centru za mentalno zdravje, neuradno pa zbirališču alternativcev, kjer so se spoznavali z jogo, s tajčijem, psihodramo, kraju, kjer se je našel prostor celo za teater z glavnimi protagonisti otroki uslužbencev Centra. Božidar je bil del te eksperimentalne srenje, pa vendar zato ni postal 'družinski' fotograf. Portretirancev ni ogovarjal, dogodke je samo beležil. Fotografije koketirajo z osebnimi zgodbami, ki pa nas zdaj po tolikem času zares ne zanimajo več. Intrigira nas razpoloženje, ki bi bilo brez Božidarjevih posnetkov pozabljeno. »Nekdo bi moral zapisati, kaj vse smo že takrat počeli. Kdaj smo se že šli tajči ...« je rekel lani poleti na vrtu gostilne Rožnik. Zapisal ni še nihče in najbrž tudi ne bo, pa kaj, pozabljeno ne bo, saj so tu njegove fotografije. Kritiki menijo, da je prav s temi fotografijami in mogoče še bolj s tistimi, ki so nastajale v disku FV v kleti študentskega doma v Rožni dolini, v slovenskem prostoru na novo ovrednotil standarde klasične dokumentarne fotografije. Osemdeseta leta so bila obdobje, ko je Božidarja od znamenitih magnumovcev ločil zgolj slovenski prostor. Prepričljivost njegovih fotografij gotovo ne.
David Levi Strauss je nekje zapisal, da je fotografija jezik podob. »Fotoaparat ne premišljuje, temveč prepoznava. Kaže nam to, kar že vemo, vendar ne ve, da mi to vemo. Sintaksa fotografije je manj omejena kot njena slovnica, zato je pomembno, na kakšen način so slike zložene skupaj.« V obdobju diska FV so se Božidarju fotografije skupaj zložile kar same. Umetnost je bila to prepoznati. Disko FV, Atelje Mateja Tauferja (1983) je težka fotografija, sestavljena iz dveh posnetkov. Na enem utrujene noge, na drugem portreti ... Na obeh skupaj obup.
Ali pa tista Disko Študent (1983), ki govori, vsaj zame, popolnoma isto zgodbo, kot so jo Lublanski psi. »B'lo nam je vseen, čist dol nam je visel ... b'li smo tudi že kar fejst pijani. In čist vseen nam je b'lo, da smo taki kurčevi lenuhi, da smo tako pofukano prazni.«
Njegov jezik je živahen, 'italijansko' živahen, na trenutke celo teatraličen: akterji govorijo z gestami, z glasnimi gestami, ki jih ne moremo preslišati. Fotografija Koncert Anti-Nowhere League (1983) je dovršena napeta in razgibana drama, sestavljena iz toliko dejanj, kolikor je akterjev. Dialogi so iskreni, najbrž tudi zato, ker jim Božidar ne sega v besedo, temveč jo zgolj dosledno beleži. Subkultura osemdesetih je, vsaj kar se tiče fotografskih zapisov, tudi zaradi Božidarja, ki je razumel (ali pa vsaj začutil) zgodovinskost tega obdobja, dobro dokumentirana.
Zanimali so ga ljudje, ljudje ... Včasih so portreti režirani, največkrat so trenutki zgolj ujeti. V devetdesetih, pa tudi še kasneje, skoraj ni bilo umetniške razstave (fotografske pa še posebej ne) v Ljubljani, na kateri ne bi Božidar stal kje v ozadju in oprezal za zanimivimi portreti. Nelagodja ob njegovem fotografiranju ni čutil nihče. Pa ne le zaradi njegove nevsiljivosti, tudi zaradi zaupanja in predvsem radovednosti. Na Božidarjevih fotografijah, pa čeprav spontanih, si enostavno drugačen: kot bi ujel tvojo boljšo stran. Ne vem. Mogoče pa so fotke všečne tudi zaradi bolj banalnega dejstva, ki ga je ob Božidarjevih portretih fotografov zapisal Milan Pajk: »... da si na neki javni prireditvi, je dovolj, da se, zlasti če si sam fotograf, še kako zavedaš kolegov, ki se motajo okrog tebe in oprezajo za zanimivo situacijo.«
Božidarjev prepoznavni podpis je ravnotežje med brezbrižnostjo in všečnostjo, dokumentarnostjo in metaforičnostjo. Njegove fotografije so čvekave, prav drugače, kot je bil on sam, povprek nam govorijo o milijon stvareh. A njihova lahkotnost se za pozornega opazovalca kaj hitro zreducira na potuhnjeno zgodbo, ki hoče biti izgovorjena, ki najbrž mora biti izgovorjena, in še sreča, da je bila izgovorjena. Fotografije, včasih zgolj detajli, nas zapeljejo v pripoved o človeškem svetu konfliktov - prijetnih, odvratnih, norih, vsakdanjih, toplih, hladnih, hotenih, nemočnih ...

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.