Afganistanska rubab tradicija
Homayun Sakhi in Salar Nader v Cankarjevem domu
Mojster Homayun Sakhi na afganistanskem glasbilu rubab
© Miro Majcen
Svoj letošnji uvod so minuli ponedeljek v Cankarjevem domu zabeležile še Glasbe sveta. Po decembrskem odmerku qawwalija so nas tokrat ponesli sufijski zvoki glasbila rubab, katerega strune je prebiral eden vidnejših sodobnih mojstrov na tem inštrumentu, Homayun Sakhi. Gre za strunsko glasbilo, podobno lutnji, značilno za širše območje iranske planote, najbolj prepoznavna pa je njegova afganistanska različica, iz katere se je denimo razvil tudi sarod, ob sitarju najbrž eno najbolj popularnih tovrstnih glasbil.
V letu 1976 rojeni Sakhi je še pred vzponom talibanov - in njihovo prepovedjo vsakršne inštrumentalne godbe - iz rodnega Kabula emigriral v Pakistan, od tam pa pozneje še v kalifornijski Fremont, kjer domuje najbolj skoncentrirana afganistanska skupnost zunaj osrednje Azije. Kljub dejstvu, da skoraj skozi celotno kariero ustvarja v diasporah, pa spoštljivo ohranja originalno glasbeno izročilo, ki se je izoblikovalo skozi preplet indijske klasične glasbe in perzijskih tradicij. Sledi šoli Ustada Mohammada Omarja, katerega nauke je nanj prenesel oče (sicer Omarjev učenec), vendar kot vsak drug “rubabist” tudi on poskuša najti nek svoj slog. Z dodajanjem akordov in uporabo tehnik, značilnih za druge inštrumente, nadgrajuje tradicionalne skladbe, ki kljub hipnotični podstati le izjemoma zaidejo v repetitivnost.
Tradicija rubabu med drugim veleva spremljavo table in po tej je tokrat potrkaval Salar Nader. Ob karakterističnem besednjaku tega indijskega tolkala se ni bilo moč izogniti primerjavam s hindustanskimi muzikami, zato so tiste (nam) bolj eksotične vsebine z okusom po klasični perzijski glasbi prostor dobile v Sakhijevih solističnih prebiranjih. Dinamiko dvournega seta (in pozornost občinstva) je dvignil tudi evokativen ekshibicijski pomenek. Homayun je v njem nizal fraze, ki so postajale vedno bolj kompleksne in daljše, nato pa je nanje bolj ali manj uspešno - in predvsem duhovito - odgovarjal Nader. Tu ni šlo toliko za glasbeni presežek (če izvzamemo virtuoznost obeh), pač pa predvsem za trenutek, v katerem se je kljub njuni težki življenjski izkušnji odprla iskrena dimenzija duhovitosti, celo zabavnosti.
Pa še nekaj o igli in senu - pozorno uho ni zgrešilo detajla skozi prizmo melodične komponente, ki se večinoma sicer napaja iz indijskih rag, a je v nekem trenutku morda le bilo vse nekoliko preveč prikrojeno zahodnjaškemu posluhu. No, četudi je morda res šlo le za poskus večjega ugajanja, se ob tem Sakhijevem izletu ne smemo preveč zmrdovati. Prav je, da glasbeniki poskušajo to razmeroma spregledano, a zelo zanimivo glasbeno tradicijo približati čim širšemu krogu ljudi. Ne nazadnje gre za starejšega bratranca svetovno popularnih hindustanskih muzik.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.