Film / Toše - The Hardest Thing

za

Hardest part.

Toše Proeski je imel vokal, ki je čakal na pravo pesem, nastop, ki je čakal na pravo priložnost, karizmo, ki je čakala na globalno publiko, in popolni posluh, ki je Italijanom pokazal, kako se govori italijansko, Slovencem pa, kako se govori slovensko. Je znal italijansko? Ne. Pa slovensko? Tudi ne. Ko se je ubil v prometni nesreči, je bil na tem, da v jezik svojega vokala, svojega nastopa, svoje karizme in svojega posluha prelevi v angleščino, ultimativni jezik popa. Razlog več, da se v dokumentarcu Toše - The Hardest Thing, ki ga je - hoh, presenetljivo! - posnel Slovenec, Boštjan Slatenšek (nekdanji fotoreporter Mladine), spletejo vse tipične, žanrske rockumentarske linije: zgodba o making-ofu Tošejevega zadnjega albuma, The Hardest Thing, zgodba o fantu iz popolne makedonske vukojebine, ki je - z očitnim vsejugoslovanskim konsenzom o sebi - ustvaril vtis, da Jugoslavija še vedno obstaja, zgodba o njegovi menedžerki, ki je bila njegova najboljša telesna stražarka, zgodba o britanskih pop gurujih, ki niso vedeli, da pišejo za mrtvega, in zgodba o artistu, ki je umrl prezgodaj, da bi postal naslednji Robbie Williams, ali bolje rečeno - ki je umrl, ko je bil ravno na tem, da postane naslednji Robbie Williams. Morda to ne bi postal, toda dokumentarci o pop zvezdnikih, ki so umrli mladi, tik pred »prebojem«, so dramaturško vedno sformatirani tako, kot da je bil ta, čigar prekinjeno življenje popisujejo, usojen za velike reči. Iz malega pač naredijo veliko. Tudi Slatenšek je iz malega naredil veliko. V več kot enem smislu.