Adolescenčni hip hop po balkansko
Srbski raper Marčelo v Gala Hali
Klepanje rim Marčelu ne povzroča nobenih težav, pri glasbi pa ni več tako zelo prepričljiv
© Luka Novak
Hip hop v zadnjih nekaj letih ne preživlja najbolj svetlih trenutkov. Kar je vsekakor svojevrsten paradoks, če vemo, da je njegova produkcija ravno danes daleč največja. A kaj, ko je njen večinski del potopljen v generičnosti, iz katere vse težje izplava še tistih nekaj ustvarjalcev, ki znajo preseči duhamorne trende. Nekoliko več sreče v tej nesrečni klimi imajo tisti bolj samosvoji med Vardarjem in Triglavom posejani hiphoperji, saj je produkcija tu pač mnogo manjša, zrna pa se vsled tega lažje ločujejo od plev. Ponoven prihod - po mnenju nekaterih - največjega srbskega reperja zadnjih nekaj let je bil zato izvrstna priložnost za ugotavljanje kondicije hip hopa v našem nekdanjem skupnem prostoru.
Marčelo, ki se v vizum sicer podpisuje kot Marko Šelić, je s svojim Filter Crewom v Ljubljano prišel predstavit nov, tretji album Treća strana medalje, s katerim naj bi upravičil predvsem sloves pisca pronicljivih, iskrivih in duhovitih besedil. Klepanje rim Marčelu resda ne povzroča nobenih težav, vendar pa se enakovreden del formule za uspešen hip hop skriva tudi v glasbenih podlagah in MC-jevih interpretacijah. Tu pa Marčelo s svojo ekipo ni več tako zelo prepričljiv. Že uvod v tokratni set je nakazal, da tudi “naš” prostor ni imun na svetovne trende.
Dodobra napolnjeno Galo Halo je s polurnim “hit” setom ogrel DJ Raid, ki je pokazal tudi nekaj scratcherskih veščin, dasiravno z razmeroma enostavnim drgnjenjem prek beatov ni izpadel preveč domišljeno. Sledili sta (absolutno predolgi) dve uri z Marčelom v prvem planu, ki je predstavil večino skladb z novega albuma, pa tudi lep del prvih dveh plošč. Tu zapis o slovanskem priokusu na majici DJ Raida žal ni bil umesten. Glasbene podlage so namreč sledile tisti najbolj prevladujoči (in iztrošeni) severnoameriški sodobni liniji, ki je hip hop oddaljila od privržencev duhovitih starošolskih vsebin. Besedila o eksistencialnih refleksijah so v kombinaciji s pompoznimi instrumentalnimi linijami izzvenela preveč klišejsko, na trenutke že skoraj patetično. Zanimivo je, da se je temačne rdeče niti svojih skladb ob koncu dotaknil tudi Marčelo, ko je z besedami “za konec bomo odigrali še nekaj veselega, da nas zaradi naših po večini temačnih skladb ne boste imeli za temačneže” napovedal zadnjo skladbo v skoraj dvournem rednem delu.
Ni se bilo moč izogniti občutku, da kru svoje poslanstvo jemlje preveč resno ter da jim manjka predvsem zafrkljivost, ki denimo krasi Eda Maajko. Da pa v sebi nosijo potencial, so razkrile zabavnejše “kafanske” viže, v katerih so se glasbene podlage napajale v akustičnih, na trenutke že balkansko-jazzovsko oplojenih prebiranjih. Morda pa bo Marčelo bolj prepričljiv ob naslednjem obisku, saj je za takrat napovedal prihod celega benda.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.