9. 4. 2009 | Mladina 14 | Kultura
Ko brnenje postane glasba
Phill Niblock in Katherine Liberovskaya v Galeriji Kapelica
Eden najbolj vplivnih minimalističnih skladateljev Phill Niblock in videoumetnica Katherine Liberovskaya
© Miro Majcen
Obiskovalec koncertov skladatelja in filmarja Philla Niblocka mora biti pripravljen na dve posebnosti. Prvič, da bo glasno, in drugič, da ne bo deležen (bistvenih) posegov v vnaprej posnet material.
Petkov koncert (v napolnjeni Kapelici!) se ni povsem držal teh pravil. Glasnejših muzik vajeni konzumenti smo se spraševali, zakaj se nič ne sliši, v uvodu pa je Phill s posnetim avdio materialom - resda komaj opazno - celo manipuliral. Po napovedi je bil dogodek razdeljen v dva dela. V prvem se je skladatelj predstavil s terenskimi posnetki (vlak, voda, veter ...), kar je zanj velika novost, saj je doslej več kot štirideset let ustvarjal le z besednjakom akustičnih inštrumentov in človeškim glasom. Tu ga je s spontanim sestavljanjem abstraktnih filmskih fragmentov spremljala videoumetnica Katherine Liberovskaya, žal pa preveč predvidljiv preplet slike in zvoka ni pustil trajnejšega vtisa, dasiravno nam je bila prihranjena nedomišljenost, s katero je v podobnem performansu konec minulega leta postregel dvojec Scanner/Olga Mink.
V drugem delu je Niblock ponudil vsebine, ki so mu prinesle status enega najbolj vplivnih minimalističnih skladateljev. Potem ko so njegovi sodobniki, eminence minimalizma Steve Reich, Terry Riley, Philip Glass in La Monte Young, iz takšnih in drugačnih razlogov opustili pravila te linearne estetike, je Niblock vse do danes ostal zvest rigidni formi, s katero se izmika konvencionalnemu pojmovanju melodične, ritmične in harmonične strukture. V kompozicijah Zrost, Harm, Sethwork in dodatku smo se so-očili z repeticijo disonančnih frekvenc, mikrotonov, ki na površje zgoščenih zvočnih plasti pronicajo šele ob primerni glasnosti. Prav ta karakteristika Niblockove glasbe je tisto, kar njegove performanse v pomembnem delu naredi nepredvidljive, saj se struktura kompozicij oblikuje tudi - ali pa predvsem - skozi akustiko prostora in ozvočenje. Ker slednje tokrat ni bilo optimalno, smo širino vseh detajlov, potopljenih v zvočnih teksturah, žal (bolj ali manj) le slutili, vseeno pa smo dobili izvrsten vpogled v skladateljevo minimalistično estetiko. Ta se je odprla tudi v spremljajočem filmu iz serije The Movement Of People Working, v katerem Niblock izloči vse nepotrebne strukturne elemente. Nobenega editiranja, montaže, narativnih smernic in drugih običajno relevantnih filmskih elementov, pač pa le beleženje posamezne ideje. V primeru predvajanega filma je to delo človeških rok, kjer pa avtorja bolj kot subjekt zanima sama aktivnost njegovega početja oziroma njegova motorika. To pa je morda tudi edina - in zato še toliko pomembnejša - stična točka Niblockove glasbe in filmov.
Koncert je bil vsekakor izvrstna napoved za konec maja napovedan Festival zvočnih umetnosti v organizaciji Inštituta za raziskovanje zvočnih umetnosti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.