21. 5. 2009 | Mladina 20 | Kultura
Jazzovsko veseljačenje po cierkanško
Jazz Cerkno 2009
Navdušujoča Jöelle Léandre s kontrabasom v roki
© Maruša Bertoncelj
Pogled v program letošnjega - že 14. - Jazz festivala Cerkno je vzradostil tudi tiste najzahtevnejše ljubitelje svobodnjaških, kreativnih glasbenih praks. Ponudil je namreč zanimivo kombinacijo starejših in mlajših glasbenikov. Na eni strani tistih, ki so pomembno sooblikovali podobo evropskih jazzovskih in impro muzik že v njihovih začetkih, in na drugi strani tistih, ki so v mnogoterih odvodih v te iste izraznosti šele dobro vstopili. Obakrat pa so to bila uveljavljena imena, ki so obljubljala raznolik, zvočno razgiban konec tedna.
Najtišji del festivala se je pripetil uvodoma, ko je portugalski Powertrio na presečišču sodobne kompozicije in improvizacije všečno povezal zvoke harfe, akustične kitare, klavirja in tišine. Dober izbor mlajših ustvarjalcev je potrdila obetavna zasedba domačega saksofonista Jureta Pukla, prvega od vrhuncev pa je zanetil nastop Schlippenbach Tria. Že skoraj štiri desetletja delujoča formacija je v dinamičnem odimproviziranem, na free jazzu slonečem kosu odprla prostor spontani energiji in osredotočenemu raziskovanju skupnega jezika. Novo mero navdahnjene spontanosti je odmeril petkov nastop Jöelle Léandre Tria. Z okusnim humorjem začinjen pomenek kontrabasa, violine in pozavne je lucidno izpostavil vznemirljivost tovrstnega muziciranja, ki pri neposvečenih poslušalcih največkrat ignorantsko vzbuja lažen občutek prevzetnosti. Prehod na najglasnejši del drugega večera je rutinsko napovedala domača fusion zasedba Lolita, naslednji vrhunec pa je prinesel nastop udarnega trojca Full Blast, v katerem je Peter Brötzmann še enkrat potrdil, zakaj velja za enega najbolj prodornih pihalcev zadnjih štirih desetletij. A tokrat ni ostal le pri prepoznavni kričavosti. Set je nadgradil z uglajenimi, mehkobnimi toni, ki so razkrili pogosto spregledano širino njegovega vokabularja. Sobotni del je že v zgodnjih popoldanskih urah s sicer zanimivim, a morda le nekoliko preveč očitnim solističnim recitalom odprla Jöelle Léandre, vrhunec sklepnega večera pa je pripadel ameriški zasedbi Mike Reed’s Loose Assembly. Peterica je navdušila predvsem z izvrstno priredbo skladbe Mulatuja Astatkeja in dokazala, da zanimivost ni nujno pogojena z odstopanjem od tistega bolj konvencionalnega jazzovskega idioma.
Bržkone najzanimivejši program Jazz Cerkna doslej je potrdil, da je z entuziastičnim pristopom tudi v Sloveniji mogoče sestaviti festival z vrhunskimi imeni, ki apriorno ne nagovarjajo najširše struje ljubiteljev glasbe. Izvrstno festivalsko vzdušje so zaokrožile še različne delavnice, predvsem pa sproščeno druženje obiskovalcev in glasbenikov, ki je eden tistih presežkov, zaradi katerega tako eni kot drugi radi prihajamo na ta po razsežnosti majhen, a izkušnji nedvomno velik vsakoletni dogodek.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.