28. 5. 2009 | Mladina 21 | Kultura
Minimalizem v zvoku in performansu
Eden vidnejših sodobnih elektronskih producentov Murcof v Cankarjevem domu
Mojster in njegovo orodje
© Miha Fras
Minuli ponedeljek je s prvim dogodkom postregel Festival zvočnih umetnosti EarZoom, ki bo z obsežnim programom skozi številna predavanja, inštalacije in koncerte vse do 18. junija predstavljal kreativne, napredne zvočne vsebine. Uvodni koncert je pripadel enemu vidnejših sodobnih elektronskih producentov Fernandu Coroni alias Murcofu, ki je privržence elektronskih muzik v letu 2002 prepričal s svojim prvencem Martes. Z njim je postregel z minimalistično elektronsko glasbo na eni in sodobno kompozicijo na drugi strani. Ali natančneje: križal je šume, pokljanja in (subtilne) klubske ritme ter povzorčene orkestralne (največkrat godalne) aranžmaje. Ni šlo torej za nobeno glasbeno revolucijo, uspeh albuma pa lahko pripišemo predvsem naveličanosti konzumentov s takrat prevladujočimi - na prvi posluh ušesom manj prijaznimi - digitalnimi estetikami. Corona je toplo organsko zvočnost od takrat zminimaliziral z vsako novo ploščo, tej ideji pa dosledno sledi tudi na koncertih.
Prenosnik, konzola z efekti in majhna mešalna miza sicer dovoljujejo resnejši poseg v zvočno tkivo, a več od kakšnega odmeva si Mehičan v svojem perfekcionizmu ne dovoli. Gre celo tako daleč, da skladb ne poveže v set, dasiravno njihova forma kar kliče po tem. Tako bi sicer poslušalca lažje pridobil na svojo stran, a bi to najbrž pomenilo že preveč očitno spogledovanje s klubskim potrošništvom, ki bi lahko nekoliko razvrednotilo njegovo glasbo. Ne uporablja niti za tovrstne performanse malodane zapovedanih vizualij. Vse je skrčeno le na izbor skladb, izkušnjo poslušanja na drugačnem ozvočenju in doživljanje glasbe s še kakšnimi sto šestdesetimi obiskovalci, kolikor se jih je tokrat nabralo v razprodani Kosovelovi dvorani.
Po krhkem, atmosferičnem uvodu je sledil izbor materiala z odlične lanske baročno-elektronske plošče The Versailles Sessions, kamor bi lahko umestili tudi edini abstraktnejši kos brez prepoznavnega motiva, s katerim je glasbenik spretno posegel v dinamiko seta. Čeprav se pogosto zazdi, da je prvenec Martes že načel zob časa, pa je nekoliko posodobljena različica skladbe Unison opozorila na njegovo brezčasnost. Nemara je bilo za to dovolj že ozvočenje, ki je razkrilo kakšno plast in detajl več, še bolj verjeten razlog pa je bil bržkone kar imeniten karakter skladbe same. Na izteku dobro uro trajajočega seta se je znašla eterična skladba Cosmos II, s katero je Murcof zaokrožil tokratni rigidno prikrojeni scenosled. Po mnenju tistih, ki smo vedeli, kaj pričakovati - uspešno, med tem ko se je pri onih drugih pojavil kanček dvoma o smiselnosti tovrstnega početja. Manevriranje z ukazoma play in stop pač ni nek performerski presežek, vendar pa Coronovo natančno, uravnoteženo zvočno seciranje, s katerim se je povzpel med najvidnejše sodobne kreativce, nastaja v intimi glasbenih studiev, daleč od ušes javnosti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.