Umberto Eco

2. 7. 2009  |  Mladina 26  |  Kultura

Prosimo, tišina

Zakaj danes publika ne posluša več glasbe, ampak vsrkava trušč?

Umberto Eco, pisatelj in filozof

Umberto Eco, pisatelj in filozof
© Borut Krajnc

V našem času pogosto povzemamo stališče nemškega filozofa Immanuela Kanta - ta, mimogrede, ni imel posluha za glasbo -, da je med umetnostmi glasba manjvredna od slikarstva; če naj bi bilo bistvo umetnosti v intelektualnem zadovoljstvu, ki ga ta ponuja, naj bi, po njegovem, glasba, ki se poigrava zgolj z našimi občutji, sodila na najnižjo stopničko med lepimi umetnostmi. V Kritiki presodne moči, ki je izšla leta 1790, je zapisal: »Glasba prehaja od občutij k nedoločnim idejam, medtem ko upodabljajoče umetnosti prehajajo od določnih idej k občutjem; slednja pustijo trajen vtis, medtem ko je vtis tistih, ki jih ustvarja glasba, minljiv.«
Jasno je, da gre za stališča, o katerih je moč razpravljati. Kant je šel še dlje: »Poleg tega da glasbi manjka določena stopnja uglajenosti, je dejstvo, da se zaradi narave instrumentov, ki jo ustvarjajo, razširja v okolja, kamor ni bila poklicana (v sosedstvo), se na nek način vsiljuje poslušalcem izven kroga glasbenega dogodka in tako ogroža njihovo svobodo. Pri umetnostih, ki privabljajo gledalčevo oko, tega ni, saj nekdo, ki jih noče videti, pač pogleda stran. To je podobno, kot če v zaprtem prostoru nekdo iz žepa potegne odišavljen robec, ostali prisotni pa so, če hočejo dihati, prisiljeni dišavo vohati in v njej uživati. Prav zato je ta navada prišla iz mode.«
Do nedavna se s temi mislimi ne bi mogel strinjati. Estetsko razvrednotiti glasbo, zgolj zato, ker ta moti sosede, je podobno, kot če bi zaradi okoliških prebivalcev, ki jo morajo poslušati, če jim to ustreza ali ne, zavračali pomembnost sleherne upodobitve Verdijeve Aide na prostem. Ker pa živim v neki četrti v Milanu, kjer ob vsakem javnem praznovanju prirejajo rock koncerte, ki trajajo do jutranjih ur, se mi začenja dozdevati, da je Kant morda le imel prav.
Pogosto se mi zgodi, da kak članek preberem precej kasneje, kot mi pride pod roke, vsega se pač ne da prebrati takoj (ne nazadnje sem Homerjevo Iliado prebral s tritisočletno zamudo), in tako sem nedavno z nekajmesečno zamudo naletel na 43. številko italijanske revije Nuovi Argomenti, ki se začenja z nekakšnim dnevnikom Valeria Magrellija. Ta v neki točki ugotavlja, da obstajata glasba, ki si jo izberemo sami, in glasba, ki nam jo vsiljuje okolje. Prva je glasba, ki izgine v zraku, drugo pa primerja s plastiko, ki v okolju ostane za vekomaj. »Gre za dva nasprotujoča si fenomena. Prvi predstavlja najodličnejši živež, podarjen človeški vrsti, pri drugem gre enostavno za kaznivo dejanje. Prvi je izbrani dar, drugo je prisojena kazen.« Na začetku dnevnika Magrelli poudarja, da obstajata dva materiala, katerih pretirana uporaba ruši ravnovesje v okolju: plastika in glasba.
Če pri plastiki ne potrebujemo primerov, lahko za glasbo rečemo, da nas preganja na letališčih, v barih in restavracijah, v dvigalih in v obupnem new age slogu tudi pri fizioterapevtu, na cesti in na vlaku, ko iz mobilnikov od vsepovsod slišimo zvoke skladbe »Za Elizo« ali Mozartove 40. simfonije, ki jo moramo kot glasbeno podlago poslušati skoraj v vsaki televizijski oddaji. Še bolj zastrašujoče je, ko jo, ne da bi jo zares slišali, zaznavamo v slušalkah obsedenih in omamljenih blaznežev, ki jih srečujemo na cesti in za katere se zdi, da brez večnega oglušujočega trušča, ki jih spremlja kot angel varuh, niso sposobni več hoditi, misliti in dihati.
Nekoč smo se za poslušanje glasbe odločili in si prižgali radijski sprejemnik (postopek, ki zahteva ročno intervencijo) ali pa si izbrali ploščo (postopek, ki zahteva tudi intelektualni razmislek in izbiro po okusu), se pražnje oblekli in šli na koncert, kjer smo lahko ocenjevali boljšo ali slabšo izvedbo, lahko smo vzljubili Bacha in zasovražili Skrjabina.
Danes trume mladih deklet z golimi popki in mladeničev z zravnanimi lasmi glasbo nezakonito kradejo z medmrežja, si jo izmenjujejo in jo poslušajo ves dan: na koncerte in v diskoteke ne hodijo več, da bi v glasbi uživali, temveč da bi se s hrupom omamljali. Publika ne posluša več glasbe, ampak vsrkava trušč. Slušalke v ušesih pa imajo v sredstvih javnega prevoza tudi mnogi odrasli izgubljenci, ki niso več sposobni branja časopisa ali opazovanja pokrajine.
Če bi se s prebivalci nekega mesta z vsakega reklamnega plakata spogledovala Mona Liza, bi jim prej ali slej postala grda in vseprisotna. Tega (zato je imel Kant prav) bi se začeli zavedati in bi se ji uprli. Z glasbo pa ni tako, z njo smo dandanes obkoljeni skoraj tako kot otrok s tekočino v materinem trebuhu. Nam bo sploh še kdaj dano uživati v tišini?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.