Transformerji - Maščevanje padlih

zadržan

Kdo je zmagal?

Na koncu prvih Transformerjev - tako rekoč že po koncu - se prikaže zakonski par srednjih let, ki začne TV ekipi razlagati, kako ameriška vlada ne bi Američanom nikoli prikrivala, da so ogroženi, recimo da je prišlo do invazije zunajzemeljskih bitij ali pa česa takega. Vlada bi nam to takoj povedala! In mi bi se skrili na varno! V zaklonišče! In kot pravita: to je znak, da živimo v demokraciji in svobodi! Podton se kot običajno glasi: To je unikatno! Tega drugod ni! Vsekakor, tega drugod ni. Nekaj tega najdete še v Severni Koreji in Iranu, okej, morda tudi na Kubi, oh, in v Burmi, pa v Izraelu, da ne pozabimo, toda drugod tega res ni več. Spomnite se Busheve administracije: kako je ohranjala svobodo in demokracijo? Točno: tako, da je Američane stalno zastraševala z zunanjim sovražnikom. Ne, ničesar ni skrivala. Ni jim prikrivala, da so ogroženi - in v smrtni nevarnosti - in napadeni - in pred izumrtjem - in na največji preizkušnji. Še več, da bi svobodo in demokracijo čim bolj zaščitila, je v alarmih, zastraševanju in neprikrivanju pretiravala. Ali bolje rečeno, nevarnosti si je izmišljala. Kot male vojne filme. In Američani so v tem uživali, saj jim je to le utrdilo občutek, da živijo v demokraciji in svobodi. Res, unikatno. Amerika je prototip države nacionalne varnosti - okej, prototip države nacionalne nevarnosti. In stalno obsedno stanje - stalno vojno stanje - je le aspekt ameriške demokracije in svobode. Volitve v Iranu? Prvo in najbolj avtomatično vprašanje, ki se zastavi Američanom, je: ali bomo vojaško intervenirali? Se je Slovenec ob iranskih volitvah vprašal: ali bomo napadli Iran? Nehajte. Tega vprašanja si niso zastavili niti Francozi niti Nemci. Le Američani si lahko zastavijo tako unikatno vprašanje. In to vprašanje je za njih povsem normalno, ker si ga stalno zastavljajo. Amerika je ob partijski vrhuški Severne Koreje edina, ki še verjame v mit o zunanjem sovražniku. Kar je vedno znova lepa in zelo donosna priložnost za Hollywood, ki že desetletja in desetletja živi od ameriške vere v zunanjega sovražnika in mit o apokaliptični ogroženosti ameriške demokracije.
Michael Bay, avtor Transformerjev, prvih in drugih, pa tudi Alcatraza, Podlih fantov, Armageddona in Pearl Harborja, je postal Andy Warhol tega paničnega kiča, njegov pornograf. Kot veste, so v prvih Transformerjih Ameriko - ne le v Ameriki, ampak tudi na tujem, recimo v Zalivu - napadli transformerji, legolandske mašine, ki mutirajo v pošasti, futuristično al-Kajdo. In Megatron je njihov T-Rex... ee, njihov Osama bin Laden. Amerika mutira v Pearl Harbor. Jasno, Transformerji, fluidni in cinični remiks hladnovojnega sci-fija, shock & awe protiteroristične moralke, filma katastrofe, cyberpunka, konspirologije, Vojnih iger, Osmega potnika, Predatorja, Matrice, Dosjejev X, Zaklada pozabljenih, Terminatorja in Kafkovega Gregorja Samse, so bili tako velik hit, da je bilo nadaljevanje neizogibno. Tako kot je bilo neizogibno nadaljevanje II. svetovne vojne, nadaljevanje korejske vojne, nadaljevanje vietnamske vojne ali pa nadaljevanje I. zalivske vojne. Da je nadaljevanje bolj bučno, bolj divje, bolj destruktivno in bolj tehnofilsko od originala, ne preseneča - hej, z vojnami ni nič drugače. Drugi Transformerji so popolni porno chic države nacionalne nevarnosti. Sam Witwicky (Shia LaBeouf), študent, ki hoče svoje življenje vrniti v ustaljene tirnice, ima na svoji strani autobotsko, humanistično, proameriško frakcijo transformerjev, Bumblebeeja, superjunaški robotski avto, in Mikaelo (Megan Fox), svojo punco, toda decepticoni, agresivni, diabolični, protiameriški jurišniki, se reorganizirajo, tako da so potem vsi skupaj stalno zaposleni in nenadjebljivo hiperaktivni, še toliko bolj, ker Fallen, kralj teh invazijskih decepticonov, ki so videli Cloverfield in Gremline, sklene, da bodo ugasnili sonce. Enkrat za vselej. Kar pomeni, da ni ogrožena le Amerika, ampak da na nitki obvisi usoda celega sveta, vključno s Kitajsko, Parizom in Egiptom, kjer piramide - Bayeva ideja nesmrtnosti - skrivajo ključ do vira ultimativne moči, orožja za množično uničevanje vseh orožij za množično uničevanje. Ko je ogrožena Amerika, je pač ogrožen cel svet. Svet mutira v jebeni Bagdad, totalno vojno, demolition derby, v katerem se autoboti zaletavajo v decepticone, v katerem Megatron ponovno vstane, v katerem je Optimus Prime vedno za tri, v katerem imajo vsi gagi hudo kolateralno škodo, v katerem se »akcije« končujejo z ejakulacijo in v katerem Devastator naredi vse, da bi postal najbolj prodajana akcijska figurica prihodnosti. Drugi Transformerji imajo toliko zgodbe, kot je imajo vojne. Ali bolje rečeno, drugi Transformerji so tak razčefuk, kot da bi hotel Bay reči: Tokrat je osebno!
A po drugi strani, pri Bayu je vedno vse osebno. Bay, milenijski auteur, ni brez stalnih obsesij: hiperaktivni liki, hektični kadri, prehitri za človeško oko, obrazi v ekstremno velikih planih, apokaliptične eksplozije, epski snemalni koti, fluidna kamera, filtrirana fotografija, ringelšpilski slow-motion, 360-stopinjska panoramiranja, non-stop klimaksi, ogromna gospodarska škoda, napol samomorilski kaskaderji, kingkonški overkill, absurdna nesubtilnost, pornifikacija ameriškega mačizma, infantilnosti in rasnega stereotipiziranja, testosteronske bitke trademarkov, spektakularni posthumanizem. Njegovi filmi so vedno vojni: dekapitacije, full-contact šutingi, eksekucijski šusi v glavo, rakete, masivne detonacije. Toda nikoli ne veš, kdo zmaguje in kdo izgublja. To niso akcije, ampak fetišistične obdukcije. Bay razstreljuje - ker lahko. In uničuje - ker lahko. In citira svoje prejšnje filme, recimo Pearl Harbor in Armageddon - ker lahko. In ker zadnjič ni povedal vsega. Bay je ultimativni avtor: avtor najbolj brezosebnih osebnih filmov vseh časov. S hitrostjo, gibanjem in akcijo pa tako kakofonično in tako utrudljivo pretirava, da tvega, da bo vse skupaj ustavil in dehidriral in omrtvil in prelevil v dolgčas. Dolgčas je znal tako pompozno ustvarjati le še Andy Warhol.
(Samo v Planetih Tuš.)