27. 8. 2009 | Mladina 34 | Kultura
Krize je konec!
Tarantinove Neslavne barabe so hit
Mnogi so bili skeptični do Pitta - svarili so, da njegova slava neslavno pojenjuje in da bo Neslavne barabe prej potopil kot dvignil. Kar pa se ni zgodilo.
Vsi tisti nacisti, ki so jih skalpirali Brad Pitt in njegovi »Basterds«, niso umrli zaman: Tarantinov vojni epos Neslavne barabe je namreč postal orjaški hit. Ali natančneje - hit tedna. Hit prejšnjega vikenda. Samo v Ameriki je prvi vikend vknjižil več kot 37 milijonov dolarjev, odlično pa je štartal tudi drugod. Noben Tarantinov film ni štartal tako dobro - niti Šund. Še več, tudi kak film, v katerem je igral Brat Pitt, največji zvezdnik Neslavnih barab, že dolgo ni štartal tako dobro, oh, vse tja od filma Oceanovih 11, v katerem pa so ob Pittu igrali vsaj še trije megazvezdniki - George Clooney, Matt Damon in Julia Roberts. Mnogi so bili skeptični do Pitta - svarili so, da njegova slava neslavno pojenjuje in da bo Neslavne barabe prej potopil kot dvignil. Kar pa se ni zgodilo. Neslavne barabe so poletele kot pravi poletni blockbuster. Toda za hip sprejmimo argumentacijo tistih, ki so skeptični do Pitta - tistih, ki trdijo, da Pitt ne more več spektakularno odpreti filma. Če jo sprejmemo, pridemo takoj do vprašanja: kdo pa je potem tako spektakularno odprl Neslavne barabe? Kot veste, je Brat Pitt edini zvezdnik - edino slavno ime - v tem filmu. Ob njem nastopajo Mélanie Laurent, Christoph Waltz, Eli Roth, Michael Fassbender, Diane Kruger, Daniel Brühl, Jacky Ido, Sylvester Groth in Omar Doom - imena, ki gledalcem ne pomenijo kaj dosti. Imena, ki jih gledalci težko povežejo z obrazi. Imena, ki ne odpirajo filmov, še najmanj spektakularno. Ste šli kdaj gledat kak film zato, ker v njem igra Mélanie Laurent? Ali pa Christoph Waltz? Ali pa Omar Doom? Očitno ne. To lahko seveda pomeni le eno: da je film tako spektakularno odprl sam Quentin Tarantino. Da je Tarantinovo ime najboljša promocija Tarantinovih filmov. Da je torej Tarantino največji zvezdnik svojih filmov - tudi eposa Neslavne barabe, pa četudi v njem ne igra. Quentin Tarantino je ime, ki ga gledalci zlahka povežejo z obrazom.
Veliki medijski naslovi, ki so obšli Ameriko (in svet, oh, in internet), niso puščali nobenega dvoma: Inglourious Basterds storms to top of Box Office! Pa: Inglourious Basterds makes glorious debut at theaters! Pa: Inglourious Basterds Captures Box-Office #1! Pa: Inglourious Basterds No 1 in US! Pa: Box-office glory for Basterds! Pa: Basterds claimed victory at the box office! Pa: Inglourious Basterds tops box office! Pa: Tarantino war film a winner at box office! In tako dalje. Z eno besedo: zmaga, ki ima težo izkrcanja v Normandiji. Prejšnji vikend je bil Tarantinov Omaha Beach. Tisti, ki so Neslavnim barabam prerokovali finančno luknjo, če ne že kar bankrot, so očitno hudo podcenili nepopisni užitek, ki ga ljudje še vedno čutijo ob gledanju pobijanja nacistov. Premalo je reči, da so vsi tisti nacisti, ki so jih skalpirali Brad Pitt in njegovi »Basterds«, umrli zaman, ampak je treba reči: Neslavne barabe so tako huronsko uspele, da tudi Hitler ni umrl zaman. Kar morate razumeti v vsej polnosti sarkazma: Tarantino namreč Hitlerja ubije pod svojimi pogoji, na svoj način. Ali bolje rečeno: Tarantino ne pusti, da bi Hitler umrl pod svojimi pogoji, kar seveda pomeni, da ne pusti, da bi si sodil sam (kar je pustil nemški Propad), in da obenem ne pusti, da bi atentat nanj spodletel (kar je pustila Operacija Valkira). Neslavne barabe so posmeh vsem konspirologom, ki trdijo, da je Hitler v resnici preživel in da je bil njegov samomor v onem berlinskem bunkerju le finta: Hitler je morda preživel oni bunker, toda Tarantinovega kina ni preživel. In bolj mrtev, kot je zdaj, ne bi mogel biti. Nihče in nič ne ubije tako kot film. Neslavne barabe so mogočna himna moči filma.
In vendar je presenetljivo, da zdaj vsi tako slavijo Tarantinov uspeh, specifično - Tarantinov finančni uspeh. Kot da je posnel nove Transformerje. Ali pa novo Ledeno dobo. Rekli boste: ameriški mediji imajo dovolj jamranja o katastrofah finančne in gospodarske krize, zato so navdušeni, ko vidijo, da je nekomu uspelo in da se trg končno spet prebuja. V resnici je ravno obratno: ameriški mediji bi raje videli, da bi trg okreval, da bi spet normalno funkcioniral, da bi se Amerika izvila iz recesije in da bi Tarantinove Neslavne barabe kljub temu propadle. To, da bi Tarantinov film propadel na trgu, ki spet deluje tako kot prej, bi bilo ultimativno darilo vsem tistim, ki so Neslavnim barabam napovedovali zlom. In ta zlom so napovedovali tako vneto, tako poznavalsko in tako privoščljivo, kot da bi hoteli, da propade. In kar je vrhovni cinizem: tudi film se jim zdi zdaj boljši, to pa zato, ker je postal hit - ker je torej finančno uspel. Vsi slavijo profit, kajti profit je to, kar danes manjka in kar je treba slaviti, pa četudi so se vsi pripravljali na to, da bodo slavili Tarantinov pogreb. Zdaj pišejo: »Tarantino ostaja kralj!« Pripravljali so se, da napišejo: »Tarantino ni več kralj!«
Odkod ta sadizem? Odkod ta death-wish? Kako to, da ga hočejo kar naenkrat pokopati? Ker se je lotil II. svetovne vojne? Ker so se spomnili na to, kar je nekoč rekel Oliver Stone: da Tarantino ni nikoli ničesar izkusil in da je vojne - oh, in realnost - videl le v filmih? Morda, toda bolj kot to jih žre nekaj drugega: vsi skupaj imajo občutek, da je Tarantino le medijska kreacija, balon, ki mora enkrat počiti - da je torej nekaj, kar so sami ustvarili. In to, kar so sami ustvarili, imajo pravico tudi sami uničiti. Mediji ustvarjajo zvezde - in to z užitkom. Toda še z večjim užitkom potem te zvezde uničujejo, še toliko bolj, če se jim zazdi, da so začele zvezde, ki so jih sami ustvarili, pretiravati, da so šle predaleč, da so naredile korak preveč, da so prešle v mitomansko in megalomansko fazo, ki kar kliče po avtodestrukciji in epitafu. Ko gre za velikega, slovitega, kultnega režiserja, kakršen je Tarantino, običajno komaj čakajo, da posname svoja Nebeška vrata - nekaj napihnjenega, megalomanskega in obsceno dragega. Ko je Michael Cimino, avtor Lovca na jelene, posnel Nebeška vrata, so ga zmleli - kot da se mu skušajo maščevati. Niso mu mogli odpustiti, da je za to svojo »fiksno idejo« zapravil toliko denarja. Pa kaj? Saj ni zapravil svojega denarja - zapravil je denar h'woodskih korporacij. Češ: kako si upa biti tako aroganten, tako pohlepen in tako razsipen! Od kdaj pa so filmski kritiki varuhi interesov kapitala? V retoriki kritikov, ki so v Cannesu besno raztrgali Neslavne barabe, ste lahko začutili sled tega ščitenja interesov kapitala. Problem je le v tem, da Tarantino ni kak prepotentni megaloman, ampak le filmski fan, ki snema take filme, kakršne bi hotel tudi sam gledati. Ko posname film, lahko vedno varno odidete v kino: res boste videli film.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.