8. 10. 2009 | Mladina 40 | Kultura
C-dur, 53 motivov in 18 glasbenikov
In C Terryja Rileyja v slovenski izvedbi
Del 18-članske ekipe glasbenikov z vseh vetrov
© Miha Fras
Z vseh popularnoglasbenih vetrov nabranih osemnajst domačih glasbenikov in menda premierna izvedba enega temeljnih del minimalizma na Slovenskem sta v povabilu obetala zanimivo glasbeno izkušnjo, kar je potrdila tudi napolnjena Kavarna Union. Minimalizem, ta ob Cageu najbolj vplivni severnoameriški izvozni artikel v polju klasične glasbe, opredeljuje izrazno senzibilnost, ki v najbolj osnovnem skupnem imenovalcu prednost daje enostavnim linijam in repetitivnim vzorcem. Eno največkrat interpretiranih minimalističnih del je skladba In C ameriškega skladatelja Terryja Rileyja iz leta 1964, in prav ta je bila na programu tudi v otvoritvenem dogodku serije Zadnje srede.
Deloma aleatorična kompozicija je po svoji zasnovi glasbenikom hvaležen material. Sestavljen je iz triinpetdesetih krajših fraz, motivov, ki jih poljubno velik orkester prek rezerviranih napotkov povezuje v prožno zvočno tkivo na sledi indijskih tradicij in gamelana. O tem, zakaj je z njim Riley idejo glasbenega napredka v kontekstu takratnih kompozicijskih tehnik postavil na glavo, dovolj zgovorno govori že dejstvo, da se zasedba v tej postavi še nikoli ni znašla na skupnem odru, niti ni opravila za klasični kanon neizogibnih neštetih vaj. Nekaterih Rileyjevih napotkov se je držala dosledno; vloga prikupnega dekleta, ki drži “Pulz”, je bila zaupana Poloni Janežič. Spet drugje so navodila ostala nekoliko spregledana; ključnega pomena naj bi bila dosledna interpretacija vsakega motiva, nekatere glasbenike pa je prerado zaneslo v lirična širjenja (Atanasovski). Sicer je to gotovo tudi stvar okusa, ki postane umestna v njim lastnih muzikah, minimalizem pa vendarle narekuje zvočno rigidnost. Tisti zanimivejši melodični in harmonični elementi se v izvajani kompoziciji pač odprejo skozi hitrost menjavanja motivov posameznih glasbenikov. Vsaka fraza ima neki pomen in je osnova Rileyjevega dela. Tu se razkrije tudi pomembnost repeticije; ko se vzpostavi, vsaka fraza postane nekaj drugega, novega. Uspešneje so se glasbeniki zato znašli v intenzivnejših, agilnih delih, medtem ko je v zatišjih na površje prepogosto pronicala neprožnost (ali morda pretirana prožnost?) nekaterih posameznikov. V inštrumentariju, ki je prepuščen prosti izbiri, sta se v tokratni izvedbi izvrstno znašli harmoniki, tolkala pa bi denimo lahko mirno pogrešali. Dasiravno je to spet stvar okusa.
Narava skladbe In C glasbenike poveže v skupnem zasledovanju namena, cilja. Ni dirigenta ali pa vodje, ki bi zganjal opresijo nad individualnostjo muzikov, zato zasedba zadiha kot živ organizem. Izvrstno vzdušje med glasbeniki se je preneslo tudi v odziv publike. Koncert je presegel pričakovanja, res pa je, da bi skladbo morda veljalo končati na vrhuncu po kakšne tričetrt ure. Bi se zadnjih dvajset minut morebiti bolj prileglo v formi bisa? Najbrž ne.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.