19. 11. 2009 | Mladina 46 | Kultura
“Kšnkrat sem, kšnkrat nisem”
Kako je Lidija Hren soočila Boruta Pahorja s samim seboj
Predsednik vlade Borut Pahor
© Borut Peterlin
Ko se v studiu nacionalke pojavi predsednik vlade ali republike, je protokol jasen. Vsaj bil je. Pogovor vodi urednik, ki najprej postavi nekaj prijaznih vprašanj, potem pa gostu spretno sedem osmin pogovora dozira kritike na račun njegovega preteklega dela. Četudi je ta protokol delno odvisen tudi od intimnega odnosa izpraševalca do gosta, si rafala, kakršnega si je v ponedeljek med intervjujem z Borutom Pahorjem privoščila Lidija Hren, nismo mogli niti predstavljati.
Seveda je dovolj zgovorno že, da intervjuja s premierjem po letu vladanja ne opravi odgovorni urednik Rajko Gerič, temveč voditeljica mesečne oddaje Tarča. Ne glede na to, da med Rajkom in Borutom očitno ni kemije, kot je tudi med Rajkom in večino gledalcev ni, se udeležba urednika na intervjuju danes spodobi - sploh ker so nam to kot standard predstavljali, ko je bil premier še Janez Janša. A pustimo to. Hrenova se je naloge lotila tako, kot da bi šlo za Tarčo: temeljito, neizprosno in odrezavo. Na koncu se je zdelo, da bi bil edini pravi odgovor na njena ostra vprašanja kvečjemu: “Ja, res je, vse delam na robe, Lidija, odpusti mi.” In tega problema se je kaj kmalu zavedel tudi Pahor, ki je moral večkrat ponoviti, da se bo ugriznil v jezik, da ji ne bo nazaj zabrusil kaj nevljudnega. Še več, pripeljala ga je tako daleč, da je med svojimi grimasami in presedanjem obupano dejal, da v vladi vendarle niso tako neumni, kot bi lahko sklepali iz njenih vprašanj.
Pahor po prvih dvajsetih minutah ni več vedel, od kje bo kaj priletelo. Hrenova mu je mirno namignila, da je njegovo prizadevanje za sporazum s Hrvaško ponesrečena kompenzacija za njegovo porazno spopadanje s krizo, do tega, da ga je soočila s kopico predvolilnih obljub, na katere je Pahor, rahlo živčen, odgovoril: “Ne bi verjeli, koliko krat se soočim sam s sabo; kšnkrat sem zadovoljen, kšnkrat pa nisem.” Res je, Pahor je bil tako napaden, da se je umaknil v svojo primorščino, tako kot se Janša umakne v svojo grosupeljsko dolenjščino vsakič, ko mu kdo omeni preprodajo orožja.
A Pahorja ni izdala samo regresija v domači dialekt, začel je združevati fraze in reke. Med drugim je postregel s tem: “Ko ni denarja, ga še vojska ne more vzet.” Ali pa s tem: “Vedeli smo, koliko je ura: ura je pet do dvanajstih.”
Na koncu nismo več vedeli, ali naj se nam Pahor smili ali pa naj mu privoščimo takšno mučenje za kazen, ker dovoli, da se na nacionalki še vedno obnašajo, kot da je premier pravzaprav Janša.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.