Stara šola kapitalizma

Razredna zavest & razredna zavist.

Stara šola kapitalizma, ki jo je posnel bad boy jugoslovanskega črnega vala (Zgodnja dela), se začne na delavskih demonstracijah v Beogradu, kjer se vijejo rdeče zastave, Internacionala, majice s Chejem in transparent z napisom: »Koliko prstov naj še pojemo, da boste zadovoljni?« Nekateri vpijejo »Dol s tajkuni«, drugi »Dol z vlado«, tretji pa »Hočemo živeti od svojega dela«. Nekateri pravijo, da je treba zrušiti kapitalizem in vpeljati socializem, drugi pa odgovarjajo, da bi bilo to slabo, ker so bili komunisti tisti, ki so vse pokradli. Kar je seveda nemogoče: »Titova žena nima od česa živeti.« Nekateri pravijo, da je lahko otrok nepismenih staršev naredil vojaško akademijo le v socializmu, drugi, da bi bili danes kot Kitajska, če bi ostali v socializmu, tretji pa temu oporekajo: »V Ameriki in Nemčiji živijo dobro, pa nimajo socializma.« Že, toda Američani so pobili 50 milijonov domorodcev, v Nemčiji pa je 15 milijonov brezposelnih, replicirajo prvi in drugi. Stara šola kapitalizma je surovi, gverilski, jekleni igrani dokumentarec, v katerem »igralci« ne igrajo likov, ampak kakofonična ljudska agit-prop stališča (o socializmu, kapitalizmu, tajkunih, brezposelnosti ipd.), in v katerem delavski razred ludistično obtiči med tezo in antitezo, zato ne pride nikamor. Ko izigrani delavci zavzamejo tovarno, ni v njej ničesar - lahko jo le porušijo in si razdelijo zidake. Spregledajo pač, da je edina vsebina tovarn prav njihovo delo. Ko ne delajo, je tovarna le horror vacui. Vir profita so finančne špekulacije, ne pa proizvodnja. Nič bolje ni, ko ugrabijo tajkune, ki so jih odpustili: tajkuni nimajo denarja, le kredite in dolgove. Med ljudmi ne krožijo bankovci, ampak kapitalski odnosi, ki ene spreminjajo v tajkune, druge pa v brezposelne. Delavci z ugrabitvijo izdajo le svojo razredno zavist. Ali kot pravi nekdo: »Brezposelni so jezni, ker niso tajkuni. V tranzicijo verjamejo bolj kot tajkuni.« Razredna zavest je mutirala v razredno zavist, ki je paralizirala razredni boj in zameglila sliko sveta, delavce pa prisilila, da tekmujejo drug z drugim, zahtevajo višje plače in pozabljajo na revolucijo, toda tudi revolucija je tu le ena izmed antitez, ki obeta toliko kot anarhistično uničenje vsega starega, vključno s »politiko, ki komunizem izenačuje z nacizmom«.
(Kinodvor)