Veljko Njegovan

25. 2. 2010  |  Mladina 8  |  Kultura

Mono(tonija)

Nastop japonskih atmosferikov v Menzi pri koritu

Mono: izvedba brez napak, celo s presežki, a manjka vizualna popestritev

Mono: izvedba brez napak, celo s presežki, a manjka vizualna popestritev
© Miha Fras

Japonska zasedba Mono je v svetovnih merilih zaslovela, ko jo je začel producirati sloviti Steve Albini. Ravno v tem času, po objavi plošče Walking Cloud and Deep Red Sky, Flag Fluttered and the Sun Shined, je tudi prvič obiskala Ljubljano, tokrat pa smo jo imeli priložnost videti že tretjič. Ljubljanski publiki je očitno ostal v dobrem spominu njihov hipnotični nastop, s katerim so predstavljali takrat aktualno ploščo You Are There (2006). Nekoliko premajhen prostor kluba Channel Zero, ki jo je gostil pred slabimi petimi leti, je tokrat zamenjala primernejša, a še zmeraj premajhna dvoranica kluba Menze pri koritu, ki je bila zapolnjena do zadnjega kotička.
Mono so znani po obsežnih in napornih turnejah, njihovi nastopi pa so skrbno režirane glasbene predstave, ki od obiskovalca zahtevajo veliko dozo zbranosti. Razvlečene in kompleksne instrumentalne kompozicije se gibljejo od zasanjanih instrumentalnih melodij, ki jih ponavadi ustvarjata kitarista, do silovitih noisovskih izbruhov, velikokrat pospremljenih z značilnimi “surferskimi” kitarskimi linijami. Če k temu dodamo še opazno veščino upravljanja z različnimi efekti, dobimo približno glasbeno sliko izraza skupine Mono. Pri tem ne smemo pozabiti na njihov karakteristični videz, ki brez dvoma prispeva k prepoznavnosti skupine.
Razen dejstva, da je v klubu bilo absolutno preveč obiskovalcev, kar je občasno motilo spremljanje koncerta, se tokratni nastop ni pretirano razlikoval od prejšnjih dveh. Tokrat so bile v ospredju skladbe z njihove zadnje studijske plošče Hymn To The Immortal Wind, na kateri so, poleg obvezne Albinijeve malenkosti, gostili tudi simfonični orkester. Čeprav na nastopu ni bilo simfoničnega orkestra, je japonski kvartet izvedel skladbe z zadnje plošče brez napak, v nekaterih primerih celo s presežki.
A če je Mono pred petimi leti zvenel še sveže in zanimivo, je očitno, da se je v preteklem času ujel v lastno mrežo pretirane pretencioznosti. Ker so skladbe večinoma zasnovane po istem principu, se njihov učinek na obiskovalce zaradi pretirane repetitivnosti kmalu razblini, kar pripelje do neizogibne monotonije. Da bi njihova slikovita, melanholična in na trenutke jezna glasba zares prišla do polnega izraza, potrebujejo še obvezni vizualni element, s katerim bi popestrili žive nastope. V nasprotnem se bodo izgubili v lastnih atmosferičnih eskapadah, kakor množica številnih postrockovskih skupin ...

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.