Narodnozabavni domoljubni barok
Kako so olimpijski ponos v treh minutah ubili zmagovalci Eme
Zmagovalci Eme: Ansambel Roka Žlindre in Kalamari
© Stane Sršen
Ni kaj, te dni se počutimo res olimpijsko. Najprej Petra Majdič izvede podvig, vreden samega Chucka Norrisa, potem pa nas še sredi predizbora za Emo razveseli Tina Maze. Čeprav si Mazejeva pred vožnjo ni zlomila nobene kosti in s svojim nastopom ni tvegala lastnega življenja, nam je vseeno polepšala bizarni konec tedna, ki ga je sicer zaznamovala Ema.
Olimpijske igre so res odličen izgovor, da nacionalka rekrutira vse svoje športno osebje in ga pošlje čez lužo. Včasih, če imamo res srečo, jih pošlje v tujino toliko, da mora Šport po Dnevniku voditi šarmantni Ervin Čurlič. A nekaj strokovnjakov je pač moralo ostati v Ljubljani, da v studiu lahko delajo družbo ljudem, ki so nekoč nekaj bili, zato tudi šarmantni Ervin Šport vodi le občasno.
A bolj kot Olimpijski studio, ki ga letos rešuje to, da so olimpijske igre resno zdravstveno tveganje, nas je zmotil okrnjen program prenosov. Zaradi časovne razlike lahko prve prenose resda gledamo šele pozno popoldne, vendar zakaj poslati v Vancouver celo hordo novinarjev, če potem ti delajo samo do treh popoldne? Ob polnoči po našem času se namreč praviloma končajo vsi prenosi in nacionalka mirno zarola kakšen film, medtem ko se na hrvaškem drugem kanalu prenosi ali pa vsaj posnetki vrstijo celo noč. Če že spremljamo olimpijske igre, zakaj si ne bi pogledali vseh tekem v deskanju na snegu, ki so res izjemno posnete? Zakaj si ne bi ogledali tudi kakšne tekme v hitrostnem pometanju in se hihitali besnim Nemkam, ki tulijo v drseče keglje? Da ne omenjamo kostumov pri hitrostnem in umetnostnem drsanju. Toliko spektakla je vrženega stran, samo zato, da slovenska ekipa v Vancouvru lahko snema filmčke o boju med risom in Matjažem Vrhovnikom. Res škoda.
Očitno se na nacionalki ne zmenijo preveč za zimske igre, saj so tudi za Emo izbrali odličen termin: sočasno z alpskim smučanjem in skoki. A letošnja Ema je bila zagotovo dogodek, primerljiv s padcem Majdičeve, tragičen in nepotreben, le da na koncu Eme ni bilo pozitivnega preobrata: počeni balon na začetku nastopa Marka Vozlja, Manca Špik, ki ji iz zadnjice poganja slovenska zastava, Brigita Šuler, ki se ji nekaj para, ah, ne povej nam, kaj, Stereotipi z referenco na kralja popa in Omar Naber s plesnim poklonom kralju popa; kdaj bo že konec teh poklonov? Pa šale o privatizaciji nacionalke s strani družine Flego, ki je ubila evrovizijsko vzdušje predvsem zato, ker je Lorella ves čas delala nekakšen intervju s svojim bratom, ki je brezsramno pametoval nekaj tja v tri dni - o tem, kaj on vse zna in kje je vse že bil -, namesto da bi skupaj vodila prireditev. Da o goveje-domačijskih zmagovalcih niti ne govorimo. Vrnite nam strokovno žirijo, telefonske glasovalne aparate in evrovizijsko kuhinjo, pa bomo morda naslednje leto po koncu manj v zadregi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.