Marcel Štefančič, jr.

25. 2. 2010  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Film

Nepremagljiv

Invictus, 2009 Clint Eastwood

/media/www/slike.old/mladina/kinonepremagljiv.jpg

 

Gospodar svoje usode.

Clint Eastwood je Nepremagljivega posnel po sijajni knjigi Johna Carlina, nekdanjega reporterja londonskega Independenta, ki že takoj na začetku pove, kaj je pri Nelsonu Mandeli najbolj fascinantno: kako je Južno Afriko odpeljal v Utopijo. Kako je torej Južno Afriko, deželo »epske nepravičnosti«, ki je imela črnce za »insekte« in katere politični sistem je veljal za »zločin proti človeštvu«, prelevil v humano, egalitarno družbo. Južni Afriki je pod Mandelo uspel čudež: mirni, nenasilni, spontani, tako rekoč evolucijski prehod »iz tiranije v demokracijo«. Iz apartheida v »nerasno demokracijo«. In lepota Carlinove knjige je v tem, da nam pokaže »čudežnost čudeža«: zakulisje čudeža. Čudeži se namreč ne zgodijo kar sami po sebi, spontano, iz neke notranje racionalnosti, ampak so ustvarjeni, toda dobesedno: sproducirani kot filmi. Čudeži so - podobno kot revolucije - preveč resna stvar, da bi jih prepuščali naključjem in spontanosti.


In Carlin lepo popiše, kako je Mandela, ki je v mladosti izgledal kot »hollywoodski matinejski idol«, zapeljal in na svojo stran dobil vse stebre apartheida, vključno s P.W. Botho in F.W. de Klerkom, novinarje in belce, tako tiste, ki so govorili afrikansko, kot one, ki so govorili angleško, tako tiste, ki so apartheid razumeli kot Božjo zapoved, kot one, ki so v njem videli le komunista, TV publiko in radijsko publiko, zulujsko Inkatho in Afrikansko ljudsko fronto, tako demagoge, separatiste in ekstremiste na črnski strani kot demagoge, separatiste in ekstremiste na belski strani, ter na koncu še južnoafriško rugbyjsko reprezentanco in 43 milijonov Južnoafričanov. Uporabil je vse trike: na vsakogar se je posebej pripravil, vsakogar je vnaprej naštudiral, za vsakogar je imel scenarij, vsakomur je dal občutek pomembnosti, predvidel je vse njihove reakcije in replike, pri tem pa mislil na umetnost rokovanja, elegantno, pokončno, nevsiljivo držo, vljudnost in mehkobo izraza, vtis neposrednosti in iskrenosti. Nič, Mandela je le vedel to, kar sta vedela Gandhi in Martin Luther King: da nenasilje ni nič pasivnega, spontanega ali neposrednega, ampak nekaj hudo aktivnega in konstruiranega, saj vključuje umetnost zapeljevanja, igranje vlog, ideološki boj, psihološke trike in dobro poznavanje intersubjektivne dialektike.
In kar je presenetljivo: Clint Eastwood je vso to politiko izključil. Ali bolje: vso to politiko je vrgel ven in obdržal le svetovno rugbyjsko prvenstvo, ki ga je leta 1995 gostila Južna Afrika, dogodek dogodkov, sklepni člen tega dolgega političnega procesa, v katerem je Mandela zapeljal vse, ki jih je moral zapeljati, da bi lahko usodo in prihodnost Južne Afrike - kot »ene nacije« - stavil na športni spektakel, na ultimativni pop. Ko je združil in zapeljal vse stebre družbe in vse mnenjske voditelje, je moral namreč zapeljati in združiti še nacijo, ljudstvo, 43 milijonov Južnoafričanov. Tega pa ni mogel storiti sam, individualno, en-na-enega, hočem reči - ni se mogel sestati z vsakim Južnoafričanom posebej, ampak je to prepustil rugbyjski reprezentanci (»Springboks«), rugbyju, ki je veljal za belski šport, za srce apartheida. Črnci so ga sovražili tako kot rasizem, policijsko maltretiranje, segregacijo in sam apartheid. Stoičnega, lakoničnega Mandelo igra njegov dvojnik, Morgan Freeman, Matt Damon, pa igra Françoisa Pienaarja, kapetana rugbyjske reprezentance in Boga belske manjšine, ki ga skuša Mandela dobiti na svojo stran, obenem pa ga tako motivirati, da bo igral zanj, za njegov veliki načrt. In Mandela uporabi vse male intersubjektivne trike, saj ve, da za finalno združitev nacije nujno potrebuje svetovni pokal - da torej ta nacija potrebuje le še svoj h'woodski trenutek. Če je hotel, da se ljudje ne bodo več ozirali nazaj, v travmatično preteklost, je moral dobiti »vse«. Da bi lahko igral na »vse ali nič«, pa je moral najprej izvesti vse tiste manevre, ki jih Eastwood izpusti, da bi se lahko fokusiral le na h'woodski trenutek in da bi lahko iz Mandele potegnil samega sebe, Clinta Eastwooda, arhetipskega Američana, politično verzijo Gran Torina, kar je po eni strani blasfemično, po drugi pa potentno, saj Eastwood s tem lažje ujame Mandelo kot človeka, ki je - za razliko od klasičnih levičarjev, ki razsvetljensko verjamejo, da so fakti pomembnejši od fantazij in da bodo fakti ljudem odprli oči - verjel, da so fakti premalo, da so fantazije pomembnejše od faktov, da fantazije ljudem lajšajo dostop do faktov in resnice, da resnice ni brez dobre naracije in da ljudje, ki jih skušaš mobilizirati, nujno potrebujejo zgodbo, »dramatično zgodbo o komplicirani resnici«, kot bi rekel Stephen Duncombe.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.