11. 3. 2010 | Mladina 10 | Kultura
Hip hop za množice
50 cent v Hali Tivoli
50 Cent je dal po pričakovanjih večji poudarek showu kot svoji povsem spodobni glasbi
© Miro Majcen
Povprečnega koncertohodca, ki se občasno udeleži kakšnega rap koncerta v podalpju, je prvo (prijetno, a hkrati nekoliko nerazumljivo) presenečenje ob tokratnem obisku newyorške popkulturne ikone 50 Centa pričakalo, še preden se je koncert sploh začel. Nabralo se je namreč za polno malo dvorano Hale Tivoli privržencev tega zadnja leta morda najpopularnejšega rimoklepača.
Kaj je botrovalo dobremu obisku, lahko pravzaprav le ugibamo. Že res, da gre za enega najbolj popularnih sodobnih glasbenikov, a rap koncerti v prestolnici običajno ne privabijo niti desetine tokratnih obiskovalcev. V primeru žanrsko drugačnih muzik tovrstna diskrepanca med mainstreamom in alternativo sicer ni nič neobičajnega; razlika v dostopnosti glasbe med obema poloma je za manj angažiranega poslušalca pač očitna. Toda v kontekstu rapa te razlike praktično ni. Drobnjakarski poznavalec bo sicer vedel povedati, da glasba 50 Centa pač sodi v kategorijo najbolj radiju prijaznih vsebin in da ni v ničemer podobna neodvisnemu rapu, vendar pa neke bistvene estetske ali pa zvočne razlike, ki bi botrovala takšni nekonsistentnosti, vendarle ni. Če seveda izvzamemo tiste inovativnejše, marginalne ustvarjalce, ki pa običajno tako ali tako ostanejo spregledani tudi s strani tiste bolj angažirane hiphoperske publike. Očitno tu pač preprosto veljajo neka povsem druga (nelogična) pravila, zato gre vzrok za izjemen obisk tokratnega koncerta najbrž iskati predvsem v 50 Centovi prisotnosti v medijih (MTV).
Da bo poudarek tokrat bolj na showu kot glasbi, je dal vedeti že pompozen, z gangsta videom okrancljan uvod, sledilo pa je promocijsko (?) odmetavanje oblačil med publiko. Če so med raperjevimi privrženci tudi poznavalci valutnih gibanj (po evrsko so ga preimenovali v 37 Centa), mednje bržkone ne sodi prvi srečni prejemnik čepice - namesto da bi si z njo prek Ebaya povrnil vložek drage vstopnice, jo je vehementno zalučal nazaj v Curtisa Jamesa Jacksona III., kot se glasi raperjevo pravo ime. Vsako slačenje majic je kakopak pospremilo vreščanje najstnic, ni pa manjkalo niti stereotipnega, vulgarnega pimpanja (pa čeprav se v publiki ni manjkalo mlečnozobcev v družbi svojih mamic). Ves ta cirkus sam po sebi ni sporen, vendar pa povsem brez potrebe razvrednoti, celo zbanalizira Centovo - sicer povsem spodobno - glasbo. Pa naj si bo to soulovsko obarvan vložek spremljajočega benda in back vokalista/MC-ja, ki se loti Gayeve klasike Let’s get it on, zapohano brskanje po Marleyjevi zapuščini ali še raje mojstrsko sklepno kolažiranje, v katerem so presežek našla celo tista bolj razvajena ušesa.
Vzhičeno rajo je vidno zadovoljen raper obdržal v zraku celoten koncert, grenak priokus pa je ostal pri tistih bolj snobovskih entuziastih, ki nam glasba pomeni nekaj več od poceni zabave. A to je bolj kot 50 Centov pač naš problem.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.