Stanka Prodnik

18. 3. 2010  |  Mladina 11  |  Kultura

Burja in priprti Srečko

Od poročanja pri 152 km/h do apatičnega vodenja v varnem zavetju studia

Mojca Dumančič in posledice burje

Mojca Dumančič in posledice burje
© TVS

Čeprav se je nacionalka pohvalila, da je čez vikend njene elitne termine gledalo največ gledalcev, se nikakor nismo mogli pripraviti do tega, da bi v sobotni Paradi spet gledali hiperaktivno Sašo Einsiedler in lesenega Domna Valiča ter poslušali rimejke starih popevk. Nekoliko več zabave nam je v nedeljo sicer omogočil voditelj poročil Saša Krajnc, ki je svoj zacementirani nasmešek, ki nas med branjem novic navdaja z nekim čudnim občutkom (strahom?), tokrat poznavalsko vkomponiral v vrtenje po plesišču pri Mariu. A za najbolj razburljive TV-trenutke zadnjega tedna smo morali vseeno preklopiti na informativni program.
Mojce Dumančič, ki se je, razkuštrana, pokrita le z vijoličnim trakom za lase, in ovita v modri šal, ki ji je okrog glave štrlel v vse smeri kot lovke hobotnice, javljala izpred merilnika vetra, ki je v tistem trenutku kazal pobesnelih 125 km/h, pač ni mogel preseči nihče. Kamera snemalca Darka Humra je sicer poskakovala, kakšnemu sogovorniku je odpihnilo kapo, kakšnemu je razbilo glavo, “divja in peklenska” burja je pometala s strehami in drevesi ter prevračala tovornjake, a vse to tandema ni zaustavilo, da ne bi naslednji dan raporta za Odmeve pripravil izpred semaforja, ki je burji v tistem trenutku nameril celo 152 km/h. In ker je morala povsem prepihana Dumančičeva, tokrat zadekana v rdeči šal (ji je modrega odnesla burja?), pravzaprav poročati o tem, da burja že pojenja, si ni mogla kaj, da se ne bi ob vsem tem kar malce sprostila, se zahihitala in dodala, “a nas še malce premetava”. Očitno je, da se dopisnica z enim najbolj prepoznavnih glasov, ki dramatični zaplet najde tudi, ko poroča z najbolj komornega zborovskega nastopa, v izrednih razmerah znajde najbolje, in sreča v nesreči za nacionalko je, da so naravne ujme tako pogoste prav na njenem, širšem območju Goriške.
Na Obali je bila medtem za burjo desetletja sprva zadolžena Eugenija Carl, a je morala, potem ko je policija pri nečednih poslih ujela in zato pridržala ministra, dva poslanca, župana in gospodarstvenika, na vrat na nos isti dan prevzeti še drugo veliko zgodbo, afero Prijatelji, ter spremljati vse prihode in odhode poslanca Srečka iz pripora. Tudi sicer je bilo nepozabno, kako so se informativne oddaje iz dneva v dan začenjale s podatkom, koliko dni je Srečko že priprt in kaj nam sporoča iz pripora. A če so terenski novinarji TVS ob izrednih razmerah tokrat blesteli, tega ne bi mogli reči tudi za tiste, ki so burjo in Srečka, pa tudi tiste vse številčnejše afere, ki so plod političnih preigravanj, pokrivali iz zavetrja ljubljanskih studiev. Kaj ti namreč pomaga terensko delo, če ubogi Bratož nato v Polemiki moralnemu teologu Štuhecu dodeli funkcijo, ki je nima, če deluje neprepričljivo in če se nasploh zdi, da bi bil raje kjerkoli drugje kot sredi oddaje v živo. Morda bi morali tudi studijski voditelji kdaj na burjo. Ali pa bi morala ta vsaj dobro prepihati studie.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.