1. 4. 2010 | Mladina 13 | Kultura
Parada novih možnosti
Kultni britanski dvojec Autechre na odru Kina Šiška
Autechre sta poskrbela za rejv (iz) prihodnosti
© Miro Majcen
Po peripetijah v metelkovski Menzi pri koritu se bo očitno treba navaditi, da bomo po tiste najatraktivnejše glasbene vsebine hodili le še v Kino Šiška. Tja nas je minulo nedeljo zvabilo eno težje pričakovanih gostovanj v zadnjih letih, kar je potrdil tudi za podalpske standarde izjemen obisk. Doslej smo bili pač vajeni, da tiste (po popularnosti) obrobnejše elektronske prakse privabijo le specifično, maloštevilno občinstvo, tokrat pa je kultni britanski avantelektronski dvojec Autechre aktiviral poslušalce številnih elektronskih in obelektronskih plemen. Velik del tega uspeha gre najbrž pripisati odmevu, ki ga je v sodobnih muzikah pustil IDM-krožek, zbran okoli cenjene britanske neodvisne založbe Warp, katerega osrednja predstavnika sta prav Sean Booth in Rob Brown. Do mainstreama ravnodušen dvojec je s svojimi razburljivimi in vselej svežimi premiki na britanskem glasbenem prizorišču stalnica že dobrih dvajset let, z njegovim vplivom pa se denimo radi hvalijo tudi številni čislani zvezdniki.
Vloga veznega tkiva je bila tokrat zaupana Robu Hallu in Didjitu, ki sta skozi izbor hiphopa, abstraktnih ritmov, duba, techna in IDM-a, razkrila izvor samosvojega glasbenega jezika nosilcev eventa. V polemiko je z desetminutnim hrupnim vložkom zarezal Russell Haswell, ki ga je nepoučeni del poslušalcev bojda dojel kot ekscentrični izliv povsem izven konteksta. Očitno so pač mirno preslišali sorodnost njegovega in Autechrovega specifičnega fraziranja, grajenja neustavljive dinamike in intenzivnosti. Potem ko je dvojec s ploščo Oversteps presenetljivo posegel v ambientalno estetiko, smo se spraševali, kaj to pomeni za njegov live-act. Očitno nič bistvenega. Autechre v koncertnem kontekstu še naprej ostaja zvest svojim plesnim koreninam. Udaril je s prvovrstno lekcijo na prvi posluh zapletenih plesnih nestandardov ali pa “straight 4/4 down to the floor dance music”, kot to imenujeta Booth in Brown. Luščenje tega gibu prijaznega 4/4 ritma je v praksi prepuščeno posameznikovim metafizičnim sposobnostim, domišljiji in iznajdljivosti, je pa otrplost večinskega dela zbranih potrdila, da se slovenskim lovilcem ritma nedvomno pozna podhranjenost s sorodnimi vsebinami. Ko ob navdihujoči rekontekstualizaciji rejva stojiš kot vkopan, nekaj pač najbrž ne bo prav. Še dobro, da s(m)o stali v temi. Tudi zato, da smo frenetično plastenje in vrtinčenje mojstrsko izoblikovanih ritmov spremljali še bolj osredotočeno.
Ne vem, ali je žalostno ali razveseljivo dejstvo, da je bil sicer rutinski event, skozi prizmo domačega, za tiste najzanimivejše koncertne vsebine prikrajšanega glasbenega prizorišča videti kot izvenserijski glasbeni dogodek. Jasno je le, da je trenutno le malokdo sposoben konkurirati koncertnemu direndaju dvojca Autechre. Rejv (iz) prihodnosti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.