6. 5. 2010 | Mladina 18 | Kultura
Dvojni šus avant-rocka
Zu in Žoambo Žoet Workestrao v Menzi pri koritu
Zu so poskrbeli za intenziven gruv, sicer značilen za nekatere čistokrvne plesne muzike
© Miha Fras
Pred tednom dni smo v Menzi pri koritu na ljubljanski Metelkovi preverili, s čim se ta čas ukvarjajo ena vidnejših domačih avant-rockovskih zasedb in njeni italijanski somišljeniki, ki so s svojo glasbo sicer segli tudi daleč izven meja svoje domovine. Žoambo Žoet Workestrao (ŽŽW) in Zu druži predvsem punk-rockovska estetika, v katero prvi najraje stapljajo prvine free jazza, drugi pa vsaj v zadnjem času očitne metalske vzgibe.
Ta opredelitev je v praksi sicer komaj opazna in pravzaprav povsem neumestna, saj ne eni ne drugi ne sledijo žanrski logiki, pač pa navdih raje neobremenjeno črpajo iz številnih (praviloma) obrobnih praks. Obe zasedbi gojita izrazito samosvoji izraznosti, a po drugi strani je med njima tudi veliko podobnosti. Pa bi tudi nekaj let starejši žoamboti s Pattonovo pomočjo in izdajo plošče pri Ipecacu lahko nagovorili širšo publiko, kot to uspeva Zu? Nedvomno bi si pridobili kakšnega fena več, vendar pa “popularnosti” Zu najbrž vseeno ne bi dosegli. Glasba Italijanov deluje bolj sveže ali pa bolj v duhu sodobnih zvočnih trendov. Med tem, ko Zu izročila izrazito posodablja, ŽŽW ideje svojih prednikov reflektira časovno neobremenjeno. Pravila, kaj je tu prav in kaj narobe, ni. Tako Zu kot ŽŽW v koncertnem kontekstu udarijo suvereno, energično, domišljeno in osredotočeno.
Domači trio je tudi tokrat prepričal s svojo vselej spretno nadzorovano razgibanostjo in dinamičnostjo. Pomemben del odgovornosti tu prevzema ritem dvojec, še posebej za bobnarja Maria Stanića pa velja, da izmed vseh svojih številnih zasedb, prav z žoamboti najbolj uspešno razvije svoj široki potencial. Več kot petnajstletno skupno preigravanje v njihov nastop vnaša rutino, ki jo trojec mojstrsko kanalizira v sproščeno in hkrati intenzivno, mestoma tudi zafrkljivo glasbeno izkušnjo.
Za Zu pravzaprav velja podobno, s to razliko, da so predvsem zvočno še intenzivnejši. Zdi se, da se baritonski saksofon v kombinaciji z bobnom in basom znajde bolje kot kitara, morda tudi - ali pa prav - zaradi Luce T. Maia, ki s prepihavanjem, distorziranjem in repetitivnostjo dodaja punkovsko ostrino. Na trenutke že skoraj trensersko ponavljanje in počasno iskanje vrhunca hipoma preglasijo hrupni izbruhi in obratno. Zanimivo (in hvalevredno) je dejstvo, da se Zu na svojih ploščah ukvarja s precej bolj razgibano strukturo, v živo pa zavoljo stopnjevanja dinamike stavi na precej bolj rigidno, minimalistično obliko. Ta resda prikrije tiste očitnejše vplive, toda na ta račun je v ospredje potisnjen intenziven gruv, sicer značilen za nekatere čistokrvne plesne muzike.
Koncertni dogodek je v zanimivo celoto povezal dva sorodna in hkrati različna benda, ki kljub neupoštevanju trendovskih smernic silita iz povprečja. Prav nič pa ne bi bilo narobe, če bi se po Zu in ŽŽW zgledoval tudi kakšen trendovski patetik.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.