15. 7. 2010 | Mladina 28 | Kultura
Med angeli in demoni
Na koncertu Jean-Luca Guionneta v cerkvi sv. Jakoba
Jean-Luc Guionnet: so se neverujoči za eno uro znašli v peklu in verujoči v raju? Ali morda obratno ...
© Domen Pal/Memento
Ko se je pred časom razvedelo, da na enotedenski delovni obisk v Ljubljano prihaja Jean-Luc Guionnet, je bil to dober vzrok za veselje privržencev svobodnjaških muzik. Francoskega improvizatorja, skladatelja, pihalca, organista, multimedijskega umetnika in teoretika že vrsto let spoznavamo v zanimivih solističnih in še raje kolektivnih zvočnih raziskovanjih. Ideje, najpogosteje s širjenjem besednjaka svojega saksofona, redno premetava v raznoterih formacijah s cenjenimi, praviloma radikalnimi glasbeniki, in čeprav se tega loteva zelo uspešno, to ni bil tisti pravi vzrok za veselje. Saksofon v svoji množični prisotnosti v svobodnjaških muzikah, kljub izoblikovanim lastnim estetikam najbolj cenjenih pihalcev, pač nagovarja predvsem poznavalce, zato sem sam navijal za možnost, da Guionnet zapiha tudi na razmeroma eksotične orgle.
V teoriji je bila stvar videti preprosta. Primerna cerkev s primernimi orglami, prijazen pater in razpoloženi Jean-Luc je bilo vse, kar je ekipa Kapelice potrebovala za še en uspešen koncert serialke Bitshift. Morebiti bi se utegnilo zatakniti le pri patru - kar ob vseh provokacijah sodobne (radikalne) umetnosti na račun cerkve niti ne bi bilo presenetljivo -, toda ta v Guionnetovem večdnevnem preizkušanju orgel očitno ni prepoznal nič bogoskrunskega, zato je prejšnji četrtek vrata cerkve sv. Jakoba prijazno odprl tudi nesimpatizerjem katoliškega obredja.
Koncerti improvizatorskih mojstrov v verskih hramih so v tujini razmeroma pogost pojav. Glasbeniki, predvsem iz struje Guionnetovih somišljenikov, ki svojo izraznost opirajo na barvo oziroma karakter zvoka, v cerkvah spretno izkoriščajo izjemno akustičnost prostorov. Obenem pa smo obiskovalci ne glede na versko prepričanje v njih spoštljivo tiho, zato so cerkve eno redkih prizorišč, kjer hrup, tišino, in vse vmesne zvočne nianse tudi dejansko slišimo. Ponovno se je potrdilo, da Guionnetovo orgelsko ustvarjanje pogojujeta akustika prostora in sam inštrument. Pred letom dni smo ga v Nickelsdorfu v manjši cerkvi in na manjših orglah imeli priložnost slišati v bolj strukturno razgibani različici, tokrat pa je dinamiko narekovala predvsem bogata barva zvoka. Zadrževal se je pri masivnem, pogosto naplastenem brnenju, na eni strani razkrojenim v nežne, komaj slišne sapice, in na drugi strani pretrganim s predirljivimi, priložnostno v fraze zloženimi zvoki.
Recital je ponudil intenzivno in prijetno zvočno izkušnjo, ki je pod površjem odstrla Guionnetovo ukvarjanje z akuzmatično glasbo, improvizacijo, pa tudi sodobno kompozicijo. Ne vem, ali je nekoliko zadržanemu aplavzu ob koncu še vedno botrovala spoštljivost, bi pa morda lahko bilo zanimivo zbiranje pokoncertnih vtisov. Smo se neverujoči z Guionnetom za eno uro znašli v peklu in verujoči v raju? Ali morda obratno ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.