J. G. Ballard: Nebesa na zemlji

+ + + +

Množica in moč

Ballard je bil vedno kontroverzen avtor. Ne samo Trk, ki govori o slasti bolečine ob prometnih nesrečah; očitno se mora tudi v našem brezobličnem in neheroičnem času sprostiti enaka količina adrenalina in stresnih hormonov, in razvlečene žajfnice in ustvarjanje afer iz nič tega ne zadovoljujejo več. Zato hotene avtomobilske nesreče, zato izpraznjujoči nakupovalni rituali in iracionalno kopičenje. Ballard se v Nebesih na zemlji loti potrošništva in ugotovi, kar je kasneje potrdila nevroznanost. Nakupovanje je pogosto povezano s sublimnimi sporočili in čustvi, potrošnja je način preganjanja dolgčasa, odziv nakupovalca ali izpostavljenega reklami je enak zanosu, ki ga doživljajo verniki ob obredjih; potrošništvo kot sekularna religija, reklamni igralec kot nadomestek za profeta, nakupovalno središče kot katedrala ali stolnica in bankomat kot kapelica; mamon od znotraj, z geslom: spoznaj samega sebe (kot kupca). To je čas in svet, ko je »kupovati pralni stroj politično dejanje - edina politika prave vrste, ki je danes še ostala«.

Roman ima ojdipsko-hamletovski zaplet; oglaševalec, ki ga je iz posla brezobzirno izrinila njegova žena, se odloči, da bo raziskal okoliščine uboja svojega očeta, ustreljenega v nakupovalnem središču. Središču dobesedno, saj gospoduje, v stilu tolkienovskih stolpov, nad predmestjem v bližini londonskega Heathrowa, kjer predstavlja tempelj in uteho, mikrosvet s svojimi televizijskimi kanali, športnimi prireditvami, uniformami kupcev in njihovimi kontroliranimi praznjenji nad musliči, kosovarji, pakiji, bosanci. Igra in protiigra, verniki in tisti, ki jih hočejo strezniti, dokler je še čas, tudi na silo in na načine, da potem podvomimo o njihovi racionalnosti, posebej še potem, ko vidimo, da jih vodita pedagog in psihiater - ni nam treba na Balkan med Raškoviće in Karadžiće, poglejmo samo domačo navezo za šolo po človeški meri, pa ugledamo enako zmes norosti in populizma. Ballard govori o mehkem fašizmu, kjer so korakanje zamenjale pogovorne oddaje o artiklih in življenjskem slogu, kjer so vrednote implicitno navzoče v brendih, kjer je množica

brezciljna in voljna, da se pridruži komurkoli, ki se dela, da ve, za kaj - in kam - gre. Ko na to mesto stopita oglaševalec in drugorazredni reklamni igralec, je do eksplozije samo korak, do regresije in totemizma, cargo kultov in adoracije dobrin pa nič več. Ballard je surov, kot je treba, pretirava in je obenem profetski, zraven se nam pa zdi, da bo njegova antireklama prej ali slej, kot še vse, zelo hitro otopela in postala afirmativna. Si predstavljate ubogega pronicljivega Orwella, ko bi mu kdo rekel, da se bodo njegova svarila z Velikim bratom realizirala s prostovoljnim prerivanjem pod to blagovno znamko? Hočem reči; vse, Ballard in njegovo pizdenje čez trg in apologija tega, vse je na istem, na isti ravni, na trgu, enako razpoložljivo.