30. 9. 2010 | Mladina 39 | Kultura
Povratnik iz osemdesetih
Od družabnih omrežij do uličnega glasbenika in Boya Georgea v Hali Tivoli
Boy George pred ljubljanskim občinstvom
© Miro Majcen
Popularna glasba iz osemdesetih let, zlasti mainstream pop in rock, se v zadnjih letih vztrajno utaplja v valovih najrazličnejših komercialnih radijskih postaj, kar se precej odraža tudi v koncertni ponudbi v Sloveniji in širši okolici. Osemdeseta kraljujejo na komercialni glasbeni sceni, pri čemer se dogaja tudi revival mladih bendov, ki so usmerjeni v večinoma neizvirno posnemanje različnih glasbenih žanrov iz tistega časa. Turneje nekdanjih hitmakerjev in tipičnih predstavnikov žanrov, kot sta recimo synthpop ali postpunk, niso več nič nenavadnega, glasbeniki in bendi iz osemdesetih se budijo in se znova pojavljajo na odrih, dokaz tega pa sta bila letošnja nastopa Billyja Idola v ljubljanski Hali Tivoli in skupine Spandau Ballet v Zagrebu.
Zadnje večje presenečenje nam je zagotovo pripravil Boy George, pevec, znan po svojem androginem videzu in različnih aferah ter nekdanji lider priljubljene zasedbe Culture Club. Samo nekaj dni pred ljubljanskim nastopom je na družabnem omrežju Twitter izjavil, da je njegov ljubljanski koncert odpovedan, kar očitno ni bilo res, saj je dva dni po tej objavi nastopil pred napol prazno malo Halo Tivoli. Mediji so kljub temu seveda ugriznili in na številnih elektronskih portalih je bila objavljena novica, da je koncert odpovedan, čeprav je organizator nemudoma potrdil, da gre za napačno informacijo.
Nastop, napovedan ob osmi uri zvečer, se je začel šele ob desetih, kar je za Halo Tivoli verjetno rekordna zamuda. A to še ni vse: organizator je za predskupino, ki naj bi občinstvo ogrevala pred nastopom nekdanje zvezde, izbral uličnega glasbenika, one-man-band Jimmyja s Prešernovega trga, ki je občinstvu ponudil več kot uro repertoarja zimzelenih rockovskih skladb - seveda tujih. Ko se je zamudni in dobro razpoloženi Boy George le pojavil na odru in začel z nastopom, je bilo takoj jasno, da nostalgični ljubitelji glasbe ne bodo zadovoljni, saj je bilo ozvočenje dobesedno obupno. To ni zmotilo zvezdnika in spremljevalnih glasbenikov, ki so izvedli kar nekaj znanih skladb iz njegovega opusa in se pri tem celo zabavali. Vrstile so se skladbe, kot so Do You Really Want To Hurt Me, Karma Chameleon, The Crying Game, in številni komadi iz drugih obdobij njegove kariere, maloštevilno občinstvo pa je razveselil tudi z nekaj priredbami, pri čemer je izstopala Always On My Mind.
Vokal (nekoliko globlji kot nekoč) je še vedno Georgeevo najmočnejše orožje - žalostno je le, da ga obiskovalci zaradi katastrofalnega ozvočenja niso mogli pošteno slišati, še posebej med hitrejšimi komadi, ko je zvok bobnov in basa donel po polprazni dvorani. Nastop Boya Georgea si tako lahko zapomnimo kot primer tako vsebinsko kot tehnično slabo organiziranega koncerta. Upajmo, da se kaj takšnega ne bo več ponovilo ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.