Plošče / Charles Bradley: No Time for Dreaming

+ + + + +

Založba Daptone je s surovim in natančnim zvokom že pred leti nakazala, da z njo ni heca in da gre nesporno za prvo institucijo sodobnega ameriškega soula, njena podzaložba Durham pa se je napol prikrito pritihotapila kot kanal, ki pridno skrbi za priliv tržno nekoliko manj mamljivih projektov; pred dvema letoma je suvereno začela pot s ploščo skupine Menahan Street Band. Zadnja leta smo priča popolni uveljavitvi in udaru na različne lestvice scene retro soula. Na pohodu so nove generacije (recimo Raphael Saadiq, John Legend in pogojno Aloe Blacc), pa tudi veteranski povratniki (Sharon Jones, Al Green in pogojno Gil Scott-Heron). Charles Bradley bi glede na svoj emšo sicer moral pasti med slednje, a stvar ni tako preprosta, saj je priložnost za snemanje prvenca dobil šele sedaj, pri 62 letih! Za glasbeno kariero ga je sicer prepričal nastop Jamesa Brow-na, ki ga je videl na odru dvorane Apollo v New Yorku, ko je bil star komaj dvanajst let, a žal se mu želja do sedaj ni nikoli povsem uresničila. Pel sicer je, v priložnostnih zasedbah, živel polnomadsko življenje med New Yorkom, Mainom, Aljasko in Kalifornijo, preživljal pa se je predvsem kot kuhar. Ko je imel kuhanja dovolj, se je pred približno desetimi leti vrnil v New York, delal kot hišnik, po hotelskih barih pa začel redno nastopati kot posnemovalec Jamesa Browna pod imenom Black Velvet.