Charles Bradley: No Time for Dreaming
2011, Dunham/Daptone
+ + + + +
Založba Daptone je s surovim in natančnim zvokom že pred leti nakazala, da z njo ni heca in da gre nesporno za prvo institucijo sodobnega ameriškega soula, njena podzaložba Durham pa se je napol prikrito pritihotapila kot kanal, ki pridno skrbi za priliv tržno nekoliko manj mamljivih projektov; pred dvema letoma je suvereno začela pot s ploščo skupine Menahan Street Band. Zadnja leta smo priča popolni uveljavitvi in udaru na različne lestvice scene retro soula. Na pohodu so nove generacije (recimo Raphael Saadiq, John Legend in pogojno Aloe Blacc), pa tudi veteranski povratniki (Sharon Jones, Al Green in pogojno Gil Scott-Heron). Charles Bradley bi glede na svoj emšo sicer moral pasti med slednje, a stvar ni tako preprosta, saj je priložnost za snemanje prvenca dobil šele sedaj, pri 62 letih! Za glasbeno kariero ga je sicer prepričal nastop Jamesa Brow-na, ki ga je videl na odru dvorane Apollo v New Yorku, ko je bil star komaj dvanajst let, a žal se mu želja do sedaj ni nikoli povsem uresničila. Pel sicer je, v priložnostnih zasedbah, živel polnomadsko življenje med New Yorkom, Mainom, Aljasko in Kalifornijo, preživljal pa se je predvsem kot kuhar. Ko je imel kuhanja dovolj, se je pred približno desetimi leti vrnil v New York, delal kot hišnik, po hotelskih barih pa začel redno nastopati kot posnemovalec Jamesa Browna pod imenom Black Velvet.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + + + +
Založba Daptone je s surovim in natančnim zvokom že pred leti nakazala, da z njo ni heca in da gre nesporno za prvo institucijo sodobnega ameriškega soula, njena podzaložba Durham pa se je napol prikrito pritihotapila kot kanal, ki pridno skrbi za priliv tržno nekoliko manj mamljivih projektov; pred dvema letoma je suvereno začela pot s ploščo skupine Menahan Street Band. Zadnja leta smo priča popolni uveljavitvi in udaru na različne lestvice scene retro soula. Na pohodu so nove generacije (recimo Raphael Saadiq, John Legend in pogojno Aloe Blacc), pa tudi veteranski povratniki (Sharon Jones, Al Green in pogojno Gil Scott-Heron). Charles Bradley bi glede na svoj emšo sicer moral pasti med slednje, a stvar ni tako preprosta, saj je priložnost za snemanje prvenca dobil šele sedaj, pri 62 letih! Za glasbeno kariero ga je sicer prepričal nastop Jamesa Brow-na, ki ga je videl na odru dvorane Apollo v New Yorku, ko je bil star komaj dvanajst let, a žal se mu želja do sedaj ni nikoli povsem uresničila. Pel sicer je, v priložnostnih zasedbah, živel polnomadsko življenje med New Yorkom, Mainom, Aljasko in Kalifornijo, preživljal pa se je predvsem kot kuhar. Ko je imel kuhanja dovolj, se je pred približno desetimi leti vrnil v New York, delal kot hišnik, po hotelskih barih pa začel redno nastopati kot posnemovalec Jamesa Browna pod imenom Black Velvet.
Charles Bradley se na prvencu pokloni soulu šestdesetih let in nastavi ogledalo gnili novi Ameriki. © Daptone
Na enem teh nastopov ga je opazil Gabriel Roth, vodja založbe Daptone, in Bradley je končno pristal v studiu. Roth je poskrbel za spremljevalno skupino in po nekaj odmevnih singlicah smo le dobili tudi album. Zasluge, da je sploh posnet, ima kitarist Thomas Brenneck, ki je zbobnal skupaj skupino Menahan Street Band in vztrajal pri projektu, ki ga je bilo kljub natrpanemu urniku pač treba posneti. Zasedba dosledno poustvarja zvok žlahtnega obdobja soula, obdobja založbe Stax in zgodnjih let Motow-na. Podlage so nadvse podobne njenemu starejšemu materialu (dve sta celo isti), to pomeni, da gre za prostorsko poln, zrnat soul, ki se raje kot hitrih plesnih obrazcev drži baladne forme, kakor nalašč za Brad-leyjev raskavi glas, ki včasih potegne na mogočnost Otisa Reddinga, drugič spet na norijo Jamesa Browna. Album No Time for Dreaming je posvečen življenju v ZDA. Pa ne, da bi na bebav, naivno patriotski način nametaval hvalnice njihovi veličastnosti. Bradley poje o ameriški bedi, razočaranju in vsakodnevnem uličnem boju. Na ploščo je moral čakati prekleto dolgo in sedaj ima dosti povedati. Redko je, da ustvarjalec že na prvencu zaobjame dolgo in zajebano življenjsko pot, razen seveda, če nanj čaka več kot neverjetnih štirideset let. In Bradley ga je na srečo le dočakal. No Time for Dreaming je njegova nepatetična, melanholična življenjska zgodba, je natančen poklon soulovski godbi šestdesetih let in je odraz gnile Amerike v novem tisočletju.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.