7. 4. 2011 | Mladina 14 | Kultura
Človek 20. stoletja
Vse, kar nas je o prejšnjem stoletju naučil Jurij Gustinčič
Jurij Gustinčič v mlajših letih
© Osebni arhiv
Te dni smo se sprva čudili, zakaj se travniški duo v Pogledih Slovenije še vedno ukvarja z afero Baričevič in zakaj koga sploh zanima, kje si je predsednik države operiral prostato, a smo se hkrati veselili srede, ko je bil napovedan dokumentarni film Polone Fijavž o novinarski legendi Juriju Gustinčiču. Veliko bolj smo se je veselili kot prejšnje, ko nas je v istem terminu na nacionalki pričakal resnično bizaren film Romana Končarja, sicer predstavnika za stike z javnostmi Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve.
Gustinčič je starosta slovenskega novinarstva, je pa tudi eden tistih simpatičnih stričkov stare šole, ki se ga vedno razveselimo, čeprav ga lahko zadnje čase spremljamo predvsem v tisku, natančneje v Mladini, in manj na televiziji. A nekoč ga je v TV Popru skoraj ljubeče oponašal Boris Kobal, in če si taka faca, da si te še lastni imitatorji ne privoščijo prav nič zlobno, potem nam je lahko le žal, da Gustinčič nima kar svoje tedenske TV-oddaje.
Takšen občutek smo dobili tudi ob gledanju dokumentarca, kjer smo med drugim videli posnetke iz New Yorka v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V njih se je Gustinčič spraševal, ali se bodo črnci, ki so bili nekoč lahko samo hišniki in čistilke, kdaj povzpeli na direktorska mesta. Izpred dvojčkov WTC je poročal, še preden sta bila do konca zgrajena. Zabavale so nas njegove debate v kafani z nekdanjimi sodelavci, ki jih je med pogovorom vztrajno prekinjal. Ali pa čakanje na intervju z Jimmyjem Carterjem, kjer je bil videti kot kakšen lik iz filma.
Čeprav se zdi to nekoliko neprimerno, smo se nasmehnili tudi ob njegovem pripovedovanju o tem, kako je bila od očetove smrti, ki ga je sicer globoko prizadela, večja tragedija to, da se je smrt zgodila tik pred odstopom ameriškega predsednika Nixona. Brat ga je po pogrebu zvlekel v gore, on pa je medtem praktično zamudil sloviti odstop, česar si še danes ni odpustil. Gustinčič je priznal tudi, da je individualist in da je službo postavljal pred družino, a človeku, ki nam je desetletja približeval tuji svet, in to ves čas z izbornim jezikom (še vedno uporablja denimo besedo “zategadelj”), res ne moremo zameriti veliko.
Očitno je bilo, da Gustinčič v dokumentarcu ni želel govoriti o svojem intimnem življenju. “Ne moremo delati oddaje o tem, kakšen sem jaz intimno, a ti to hočeš?” je spraševal Fijavževo, a ji je nato vseeno odgovoril, da rad posluša Bacha in Mozarta. “To, če hočete, je moje intimno življenje.”
Prvotne lahkotne tone so v vrhuncu dokumentarca zamenjala težka čustva o življenju, vojni, družinski preteklosti in o tem, zakaj je Edvard Kardelj njemu in bratu prinesel vrečko bonbonov, ko je njuna družina živela v Rusiji. Obdobje, ko je začel pisati kolumne za Mladino, so zaokrožili legendarni posnetki njega in sedanjega predsednika Türka, takrat še z rjavo prečko, vprašanje Dimitriju Ruplu, ali uživa pri svojem početju, in razlaga o filozofskem nogometu med kluboma Liverpool in Chelsea, ki jo je povedal kolegicama Kseniji Horvat Petrovčič in Manici Janežič Ambrožič.
Bolj ko se je film bližal koncu, bolj nas je stiskalo pri srcu. In zasluga za to gre tako subjektu kot avtorici filma.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.