19. 5. 2011 | Mladina 20 | Kultura
Kulturna supersila
Bolje moralna zmaga kot nobena ali: bravo, frčafela!
Finalni nastop Maje Keuc v Düsseldorfu
© Stane Sršen/RTVSLO
EMA 2011 je bila triumf urbanega, kolikor je to seveda v Sloveniji sploh možno. Ko sem takrat prvič slišal, da bodo organizatorji skoraj povsem zaobšli demos in večino izbora prepustili žiriji, me je za pol sekunde zaskrbelo, da je to morda vseeno malo preveč fašistoidno ... A potem sem se spomnil, kaj in s kakšno večino je bagra izglasovala lani, in desna roka mi je avtomatično šinila v visok raven pozdrav.
Letos smo v Evropo tako dejansko poslali najboljše, kar smo trenutno premogli - in Maji Keuc se ob tej priložnosti zahvaljujem za precej originalno izkušnjo. Nasploh sem sicer vajen, da mi gredo ob slovenskih evrovragolijah pokonci vse kocine - ampak ponavadi res ne zaradi navdušenja. Ko pa sem letos v finalu gledal to suvereno lepo 19-letno frčo, kako med vsem tistim ciničnim freakshowom poje svojo suvereno lepo pesem, mi je po hrbtu dobesedno zagomazelo. Za tri minute in najbrž na zalogo za naslednjih petnajst let je bilo lepo biti Slovenec.
Letos je bilo nasploh videti, kot bi nek tornado pošteno premešal vse pop karte in bi torej v Düsseldorf kdorkoli lahko poslal karkoli. Srbi so tako recimo poslali Jinxe, Hrvati pa kar Manco Špik - čeprav je to slednje vsaj moja družba vzela kot neposreden protest proti krivični obsodbi herojev Oluje v Haagu. Portugalci so po drugi strani časom primerno poslali celo nekakšne protestnike, ki pa so potem na odru izpadli kot nekaj na pol poti med Village People in reklamo za Tuš. Mimogrede, je še kdo opazil, da so hardrockerski Turki na odru že drugič zapored osvobajali žensko? (In zakaj jih glasujoče razočarane gospodinje za to tokrat niso nagradile?)
Kakorkoli, Belgijci so poslali vogonsko poezijo, Moldavci so poslali Let 3. Švedi so poslali bitje, ki ga je moj prijatelj Boštjan označil za “prototip otroka pesticidov”. Isti Boštjan je, navdušen nad Moldavci in Gruzijci, par minut kasneje dogajanje strnil z: “Kar je ostalo rokenrola, ga je očitno najti samo še v Zakavkazju. Stara Evropa je mrtva in nam ponuja samo še cvilečo nesnago.”
Ko je ljubeče govoril o Zakavkazju, prav gotovo ni cikal na Azerbajdžan, ki je s svojo aseksualno hiperhigienično belo fantazmo v soboto prepričljivo osvojil srca obeh glavnih glasovalnih demografskih skupin. Romantiki smo po tihem brleli v upanju, da bi naši frči na podlagi čiste kvalitete mirno lahko uspel vsaj Top 10 - ampak ne, ne: zakaj bi vendar glasovali zanjo, če pa lahko recimo za neizrekljiv drek, kakršnega so poslali Italijani, Grki ali Danci? Ampak dobro: če ne bomo Slovenci na Evroviziji najbrž res nikoli zmagali, smo pa lahko vsaj vsakih deset let pristni moralni zmagovalci. Če šteje kvaliteta, potem smo bili letos kulturna supersila. Če šteje srce, potem smo bili letos flota letalonosilk.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.