Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

30. 6. 2011  |  Mladina 26  |  Kolumna

Off the record, ali pa ne

Celotna psihologija poklicnega novinarstva je zajeta v tisti kratki besedni zvezi, obvezno angleški, ki od novinarja zahteva popolno molčečnost, v katero je bil privolil

Nekoč sva s kolegom novinarjem imela pogovor s pomembno osebo, ki je že na začetku pribila, da je pogovor zaupen in da ga ne bova v nobenem primeru objavljala. Kolega je vstal in odločno rekel: »Torej pogovora ne bo. Zanima me le tisto, kar lahko objavim. Sem novinar!« Kolikor se spominjam, davno je že tega, se je srečanje s tem tudi končalo. Pomembna osebnost je bila osupla. Midva sva odšla, čeprav se mi je takrat zdelo, da kolega pretirava.
Ob zadnjem dogodku te vrste pri nas, ko je bilo objavljeno, kar je predsednik vlade govoril pod formulo zaupnosti, sem imel drugačne občutke. Med prvim in drugim dogodkom ležijo desetletja novinarskega vsakdanjika, ena sama stvar pa je kakor pribita. Zaupnost pogovora novinar popolnoma spoštuje. Lahko ima na duši kako drugo pregreho, te pa nikoli. To je v tistega, ki samega sebe vidi kot poklicnega novinarja, vsajeno s takšno močjo, da slišanega pod dogovorom o zaupnosti ne bi izdal niti po fizičnem mučenju. Cela psihologija poklicnega novinarstva je zajeta v tisti kratki besedni zvezi, obvezno angleški, ki od novinarja zahteva popolno molčečnost, v katero je bil privolil. Ne z bičem ne s kleščami ne sme biti zaupnost izvlečena iz njega in izdana. Tudi skorajda ne poznam, iz desetletij dela, primera, da bi se kdo pregrešil proti tej jasno dogovorjeni zaupnosti. Lažja je izdaja neke politične ideje ali pa javnega tovarištva kot pa tisto, kar je neki naš kolega - v mojih očeh ni več kolega - nedavno storil in s tem sprožil še diplomatski incident.
Pred nekaj desetletji je bil slavni komentator New York Timesa James Reston znan tudi po tem, da ga je na zasebne pogovore sprejemal predsednik ZDA, skupaj sta celo kosila. Verjamem, da je predsednik ob takšnih priložnostih novinarju povedal cel kup stvari, iz katerih bi bilo mogoče narediti svetovno senzacijo. Restonu seveda kaj takega ni prišlo na misel, vprašanje je celo, ali je kaj od vsega, kar je bil slišal, povedal komu iz svoje družine. Verjamem, da Restonu, ki je bil navsezadnje novinar z ameriškimi načeli našega poklica, kaj takega sploh ni prišlo na misel. Pri tem je bilo vseeno, ali sogovornika smatra za pametnega človeka ali bebca, ki ne bi nikoli smel priti v Belo hišo. Poleg pojma tistega, kar imenujemo off the record, vedno stoji še drugo pravilo, to pot izraženo po francosko: noblesse oblige!
Pravilo seveda ne zahteva od vprašane osebe, da novinarju pripoveduje same pametne reči. Off the record te osebe ne zavezuje, da bi bila resnično pametna. Po zadnjem našem incidentu se je slišala blažilna pripomba, da zadeva in tudi ravnanje novinarja nista pomembna, ker je vprašani govoril bedastoče. Povedano naj ne bi bilo na ravni, ki se od njegovega položaja vsaj navadno pričakuje. V resnici je takšna pripomba brezpredmetna. Zaupnost velja, če hočemo, da velja, za sleherno besedo, ki je povedana zaupno, drugače je celoten postopek nesmiseln.
Politiki, tudi tisti najboljši, še zlasti tisti, uporabljajo formulo zaupnosti z nekim namenom, v nekaterih primerih celo virtuozno. Z besedo off zna dober politik zbuditi zanimanje novinarja, prek njega pa javnosti, zanimanje, ki lahko presega resnično pomembnost tistega, kar se ni hotelo javno povedati. Z off znajo dobri politiki pripraviti javnost na kasnejše poteze, o katerih ljudje samo ugibajo. Sploh ne bom govoril o tem, kaj naredi politik z novinarjem, ki mu je nekaj zaupal, toda prepovedal, da to uporabi neposredno. Če gre za novinarja, ki je res novinar, se bo z uvedbo prepovedi, da se nekaj pove, samo prebudila sposobnost novinarskega poklica, da pripravlja tla za nekaj pomembnega, za neki zasuk, ki ga pričakujejo, ali pa, prav nasprotno, javnosti ne pride na misel. Pred daytonskim sporazumom o koncu vojne v Bosni se je slišalo marsikaj, tudi to, da se Richard Holbrook zelo intimno pogaja z Miloševićem. Američan je beograjske novinarje, tiste, ki Miloševića niso marali, nagovarjal, naj bodo do srbskega vodje uvidevnejši. Je že vedel, zakaj! Od novinarjev se je zahteval molk. Pa so večinoma molčali.
Novinar lahko pravilo o zaupnosti pogovorov obrne tudi v prid resnici. Off ga spravi stran od nevarnosti, da bi napovedoval napačno. Pravzaprav je v tem posebna pomembnost pravila, ki si ga je, kolikor mi je znano, v sedanji obliki ustvarilo anglosaško novinarstvo. Če dobro premislimo, s pravilom o zaupnosti eni in drugi, politiki in novinarji, ustvarjajo ozračje za neko odločilno novo potezo, z besedno zvezo off the record odpirajo vrata politični ustvarjalnosti. Kar se v nekem trenutku s skupnim dogovorom zamolči, odpira vrata resnici. Uporaba pravila o zaupnosti omogoča korakanje v pravi smeri, zmanjšuje nevarnost politične zablode.
Zaupnost v novinarstvu je prav tako pomembna kot tajnost porote v tistem sodstvu, ki se naslanja na poroto. Spet ameriški primer, ki sem ga doživel. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je svet govoril o mladi ameriški črnki, ki so ji v Kaliforniji sodili, ker naj bi bila izročila orožje zaprtemu prijatelju, ki so mu sodili za umor. Angela Davis je bila komunistka, celo članica vodstva KP ZDA, sovjetski blok pa je sprožil celo kampanjo za zaščito, z vsemi znanimi obtožbami o rasizmu. Svet se je pripravljal na veliko politično kampanjo. Toda ameriška porota, sestavljena iz zelo navadnih ljudi, je Davisovo oprostila. Tega v Evropi niso pričakovali. Porota je sodila po dokazih, teh ni bilo, komunizem ni imel s tem nič opraviti.
Da bi se to razumelo, niso bile potrebne nikakršne zakulisne poteze. Zapovedi o zaupnosti tudi ne. Na sojenju v Kaliforniji je delovala navadna zdrava logika porote, sestavljene iz čisto navadnih državljanov, ki jih komunizem ali kaj podobnega ni zanimalo. Noben ameriški politik o tem vnaprej ne bi mogel ničesar povedati »off the record«.
Glede našega primera, o katerem se je veliko pisalo in malo povedalo, pa še tole. Kolega, ki je objavil premierove politične pripombe, izgovorjene zaupno, je dobil, kar je zaslužil. Zaradi svoje ničvrednosti ni več novinar, tudi če mu bodo še naprej dajali novinarske naloge. Ne obstaja več. Vsaj zame ne. Postati novinar je težko, nehati biti novinar - zelo preprosto.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.