Veljko Njegovan

 |  Kultura

Mit ali resnica o Ekatarini Veliki?

EKV leta 1989: Milan Mladenović, Žika Todorović, Margita Stefanović, Bojan Pečar

EKV leta 1989: Milan Mladenović, Žika Todorović, Margita Stefanović, Bojan Pečar

Zdaj, ko se na območju nekdanje Jugoslavije precej razpravlja o pomenu in zgodovinski vlogi nekoč tako nepomembne in danes precej mitologizirane reči, kot je rock'n'roll, predvsem njegovega najinventivnejšega in najzanimivejšega obdobja, ki ga poznamo pod imenom novi val, je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo pojavil filmski dokument o verjetno najvplivnejši jugoslovanski rockovski skupini - Ekatarini Veliki. Milan Mladenović, Margita Stefanović, Bojan Pečar, Ivica Vdović in drugi, ki so na kakršen koli način sodelovali s skupino ali bili del njenega kreativnega motorja, so si v osemdesetih letih zgradili kultni status in močno zaznamovali generacije iz časov pred kataklizmično jugoslovansko morijo. Ekatarina Velika je bila v tedanjih socialističnih jugoslovanskih okvirih kal novega obdobja. Bila je skupina inteligentnih, predanih in kritičnih ustvarjalcev, ki so verjeli v prihodnost, hkrati pa so nanjo gledali precej črnogledo. Ravno v času po smrti Josipa Broza se je v Beogradu, pod velikim vplivom britanske invazije punka, pojavilo nekaj novih glasbenih skupin, ki so se kasneje vpisale v zgodovino s sodelovanjem na legendarni kompilaciji beograjskega novega vala Paket aranžman. Poleg Idolov in Električnega orgazma je na kompilaciji najbolj izstopal nenavadni trio Šarlo akrobata, iz njega pa sta kasneje nastala verjetno najpomembnejša jugoslovanska benda osemdesetih - Disciplina kičme in Ekatarina Velika.

Katarina II, kot se je na začetku imenovala, je poleg Milana Mladenovića in Ivice Vdovića - Vda v svoje vrste sprejela izvrstno, klasično izobraženo klaviaturistko Margito Stefanović - Magi in basista Bojana Pečarja. Že prvo ploščo sta opazila kritika in občinstvo, uspešnost skupine pa je bila od plošče do plošče večja, vse do razpada Jugoslavije - z gotovostjo lahko zatrdimo, da so našteti izvirni člani zasedbe (vsi so preminili med letoma 1992 in 2002) posredne žrtve tega razpada.

Dokumentarni film Kot bi bilo nekoč (Kao da je bilo nekad) režiserja in scenarista Dušana Vesića in koscenaristke Sandre Rančić je bil pred kratkim prikazan na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani, prav zdaj pa je na sporedu Kinodvora.




Več si preberite v novi Mladini.

ON4PJ0vPl1Y

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.