Domači rockovski podmladek

Prišel je avgust in z njim tradicionalno enomesečno (ob)glasbeno druženje pred KUD-om France Prešeren in v njem. Minuli petek so tam pripravili večer Založbe Radia Študent, na katerem sta se predstavila ta čas dva zanimivejša domača benda in potrdila, da lahko prvinska oblika

rockovske glasbe, tudi ob raznoterih novodobnih, razširjenih izpeljankah, še vedno ponudi svež posluh. Res je tudi, da ne Grrizli Madams ne Nikki Louder ne ponujata najbolj mod(er)nih kitarskih smernic, toda obe zasedbi kljub temu gojita sodoben rockovski izraz. In to bolj, kot to denimo velja za dobršen del prepoznavnejših domačih bendov, za katere se zdi, da jih je že davno povozil čas.

Nikki Louder se je v zadnjih letih sicer že prikupil bolj angažirani publiki, ki je zasedbo imela priložnost dodobra spoznati na Klubskem maratonu Radia Študent. Grrizli Madams je medtem v spominu verjetno ostal predvsem privržencem trših kitarskih muzik, saj je zasedba v svoji zgodnji fazi ropotala z metalskimi ambicijami. Gre za dva tričlanska benda, ki stavita na osnovno rockovsko formacijo - boben, bas, kitara (pri zasedbi Nikki Louder je to še vokal) - in ki sta ponudila dve raznoliki rockovski izkušnji, njun skupni imenovalec pa bi lahko bila predvsem intenzivnost.

Pri skupini Grrizli Madams ta sloni na masivni, skrbno dodelani zvočni podobi, kjer ni nič prepuščeno naključju. Počasne, hipnotične mantre razkrivajo navezanost na zapuščino zapohanih severnoameriških stoner rockerjev, te pa priložnostno nadgradijo kontrastni udarnejši ritmi in trši kitarski zvok. V teoriji sta oba izraza sicer videti nezdružljiva, toda zasedba tudi v zvočno bolj dinamičnih trenutkih spretno in koherentno gradi zamaknjeno atmosfero.

Nikki Louder na drugi strani ponuja mnogo bolj kaotično, v hrup potopljeno muziciranje, polno punkovske udarnosti in ostrine, ki ju še stopnjujeta frontmenovo kričanje in “razglašena” kitara. Zdi se celo, da je hektična zvočna podoba ves čas na robu razpada, zato oporo ponuja predvsem izjemna energičnost, ki jo zasedba neumorno vzdržuje skozi celoten koncert. Se pa pod to brezkompromisno, naporno povrhnjico skriva tudi širša razpoloženjska paleta, ob kateri bržkone ne ostane ravnodušna niti trendovska publika.

Ta je tudi tokrat pomagala napolniti Kudovo dvorišče, ki je resda bolj kot glasbeno prizorišče postalo predvsem prostor druženja. Toda po drugi strani je to tudi dobrodošlo. Brez Trnfesta dobršen del publike pač bržkone ne bi imel priložnosti spoznati zanimivih domačih bendov, ki le izjemoma dobijo priložnost za nastop pred širšim občinstvom. Morda bosta prav koncerta zasedb Grrizli Madams in Nikki Louder naključnega obiskovalca spodbudila k obisku kakšnega manjšega in bolj skritega koncertnega prizorišča, na katerem redno predstavljajo najzanimivejše domače glasbene ustvarjalce.