Michel Foucault: Besede in reči

+ + + + +

Prevod kultnega dela, ki je izšlo že pred skoraj pol stoletja.

Foucault je leta 1965 s to knjigo postal eden osrednjih tvorcev strukturalizma in še zdaj je eden najbolj citiranih filozofov. Skupaj s knjigami »Zgodovina seksualnosti«, »Zgodovina norosti, »Nadzorovanje in kaznovanje« je ustvaril polja in zglede »foucaultovske analize«, zaradi česar je danes eden najbolj citiranih družboslovnih avtorjev. Toda, če pri katerem delu, se prav pri tem postavlja vprašanje: čemu bi ga šli danes sploh brati? Potem ko je vmes nastalo na tisoče knjig in člankov, ki parafrazirajo, aplicirajo ali razvijajo njegove ideje.

Dilema je nesmiselna, Foucaultu je namreč uspelo, da je preživel tako strukturalizem kot vse »Foucaultovce«; nobena kopija se pač ne približa originalu. Torej k stvari, o čem pišejo besede in reči? Mož, ki je po formalnem študiju filozof in psiholog, proučuje arheologijo biologije, ekonomije in slovnice. Šarlatan, ki se skuša na treh področjih, na katerih ni ekspert? Nikakor, Foucault na teh treh področjih pokaže pristop, ki ga danes opiše beseda epistemologija. Preprosto povedano, zgodovina posamezne vede ni linearna pripoved, ki bi rasla od manj razvitih k bolj razvitim oblikam. Namesto tega avtorja vodi premislek o pojmih, ki so jih mislili v različnih obdobjih, ter o načinih, kako percipirati razlike in podobnosti, na osnovi katerih so vršili klasifikacije. Oziroma še bolj enostavno: kje lahko danes najdemo foucaultovsko misel?

Kraj, kjer je ne bi pričakovali, je ekosofija. Veda oz. modrost, ki je radikalno prevrednotila mesto človeka na planetu. Samoumevnosti, da je človek gospodar zemlje, da so gozdovi, morja in rudnine le objekt njegovega izkoriščanja, ne bi mogla argumentirano pobiti, če bi se v razmišljanju ne naslonila na foucaultovsko filozofijo.