Anton Grizold

Antona rodijo 7. januarja 1956 v Radljah ob Dravi. Oče Stanko je gozdarski delavec in lovec, mati Viktorija pa doma skrbi za številno družino. Vikica je bila med vojno terenska aktivistka, v svobodi pa se poleg gospodinjstva ukvarja še z občasnim neuradnim notarskim delom za krajane ter pisanjem pesmi. Družina živi v težkih socialno-ekonomskih razmerah. To po svoje občuti tudi mladi Tonček, kakor Antona kličejo domači, saj se s potepanj po bližnjih gozdovih zmeraj vrača s polnim naročjem drv za hišno peč. Radeljski paglavci se tiste čase radi preganjajo med ruševinami starega radeljskega gradu in se skrivajo v Hudi luknji, majhni votlini, ki buri otroško domišljijo. Mama Vikica slabih trideset let kasneje staremu gradu posveti pesem in v njej zapiše: "Stari grad, Perkolica, Dobni Kran, mojim sinovom si tudi dobro znan, zato vedno pogled tja gor jim sili, kjer bil nekoč je njihov kotiček mili." Tonček je v osnovni šoli priden učenec in vse razrede konča z odliko. Kot skoraj vsak osnovnošolski odličnjak deklamira ob šolskih proslavah in poje v pevskem zboru. Večkrat ob koncu šolskega leta namesto šopka razredničarki pokloni kar materine pesmi. Tiste čase Tonček hodi po Radljah z dolgimi lasmi, spetimi v čop. A nadarjenega dolgolasca ne zanimajo le knjige, je tudi predsednik šolskega športnega društva, občinski prvak v teku na 60 m in mladi up lokalnega nogometnega društva Tehnik, kjer kot dolgolasi napadalec odloči marsikatero tekmo. Po maminem zgledu se kovanja rim loti tudi sam. Ko postane urednik šolskega glasila Svetloba, mu to pride prav, saj ob pomanjkanju člankov prazne strani premeteno napolni s svojo poezijo. Tonček pa ni iznajdljiv le v šoli in pri urejanju šolskega glasila, za domačo mizo, kjer Grizoldi radi igrajo karte, redno zmaguje. Šele leta kasneje skrušeno prizna, da so bile njegove zmage pravzaprav posledica odseva kart v steklu maminih očal. Po osnovni šoli Tonček postane Anton, se ostriže in odide iz domačega kraja.

Srednjo šolo s pomočjo zvezne štipendije nadaljuje v Ljubljani, kjer obiskuje vojaški oddelek Gimnazije Moste. Njegova največja želja je postati zdravnik. Športno aktivnost nadaljuje, včlani se v atletski klub Olimpija, kjer tekmuje v tekih na kratke proge in v skoku v daljavo. Kljub solidnemu nastopanju in prepričevanju klubskega sekretarja pa pred maturo obesi športno kariero na klin, pravi, da za vse pač nima časa. V internatu, domu za prihodnje oficirje, se dobro znajde, med prijatelji je priljubljen, pa tudi z nadrejenimi nima večjih težav. Ker se bodoči častniki v šoli ne učijo tujih jezikov, Antona francoščino in angleščino inštruira Rastko Močnik, takrat ravno na služenju vojaškega roka. Za izbirna maturitetna predmeta si Anton kot pripravo za želeni zdravniški poklic izbere biologijo in kemijo. Vojaške oblasti pa za njegove želje nimajo posluha, raje ga dodelijo na Vojaško akademijo v Beogradu. Razočarani maturant se temu odločno upre, začne vračati štipendijo in vpiše dve smeri na ljubljanskem FSPN-ju: splošno ljudsko obrambo in samoupravljanje s temelji marksizma. Kljub vojaški usmeritvi Anton ne služi navadnega vojaškega roka v ljudski armadi, kot drugi študenti obramboslovja se izpopolnjuje v posebnih vojaških taborih. Tam vadi podporo pehotnim in tankovskim enotam in pridobiva kondicijo. Vojaško obveznost do konca opravi s stažiranjem v enoti JLA v Karlovcu. Tako postane oficir v rezervi. To pa ne pomeni, da se vojaške suknje ne dotakne več. Tiste čase slovenski obramboslovci hodijo na strokovne ekskurzije po vsej državi. Med oglednimi točkami je tudi največji tankovski poligon nekdanje Jugoslavije Manjača. Anton je reden udeleženec teh popotovanj in po Manjači se zelo rad vozil s tankom. V Sloveniji je v osemdesetih letih v navadi, da se mladi fantje izognejo služenju vojaškega roka prav z vpisom na obramboslovje, a za Antona to ne velja. Ves čas vojaškega taborjenja in stažiranja je vzoren in prizadeven vojak.

Že pred koncem študija se kot organizator obramboslovne smeri zaposli na fakulteti, piše učne načrte, organizira vaje in spremlja študente na vojaških taborih. Leta 1981, ne da bi na kakem izpitu padel, diplomira pri Antonu Beblerju. V diplomi se posveti vplivu religioznosti na morebitno vojno in zapiše, "da mora vojska ustvariti pogoje za enakopravno vključevanje vseh religioznih skupin v različne oblike sistema splošne ljudske obrambe". Leta 1982 Anton postane asistent v pedagoškem procesu in naslednjih nekaj let zamenja veliko predmetov. Tri leta kasneje uspešno zagovarja magistrsko nalogo Sodobni vojaškoindustrijski kompleks. Magisterij v poljudni obliki objavi v reviji Naša obramba. Po magisteriju sledi svojemu velikemu vzorniku Antonu Beblerju in odide na izpopolnjevanje v Ameriko. V dobrih dveh letih se izobražuje na različnih ameriških fakultetah, med drugim na univerzah Maryland, New Mexico, Yale in Stanford. Kljub uspešnemu študiju in povabilu ameriških učiteljev se vrne v Slovenijo. Doma ga namreč čaka mlada družina. Anton ima dva sinova in ženo, ki je po poklicu fizioterapevtka.

Počasi leze po hierarhični lestvici ljubljanskega FSPN-ja navzgor, dokler leta 1989 ne pripravi doktorske disertacije Militarizacija in vojaškoindustrijski kompleks v ZDA. Leto kasneje postane docent za obramboslovje. Anton je na fakulteti med sodelavci zelo priljubljen, starim znanstvenim matronam večkrat prijazno pove, da so ostareli in betežni, pa mu tega ne zamerijo. Za zaposlene in delavce organizira različne dejavnosti, športne dneve, smučarske izlete in druge družabne aktivnosti. Še posebej slovi po igranju košarke, pri čemer s pridom uporablja svoje športne izkušnje. Med študenti je znan še po brezkompromisnem boju v obrambi in občasno nezgrešljivem metu za tri točke. Trojke meče z obema rokama. Med drugimi je njegov košarkarski sodrug Igor Bavčar. Seveda pa Anton ne ljubi le športa, kot vsak klen Slovenec ljubi tudi slovenska vina, štajerska, ker je od tam doma, primorska, ker so dobra, belokranjska pa, ker so odlična.

Slovenska osamosvojitev prinese Antonu in obramboslovju nove odgovornosti. Že pred desetdnevno vojno Anton skupaj s sodelavci previdno opozarja na bližajoči se spopad, med oboroženim konfliktom sodeluje s TO-jem in študentskemu prijatelju Jelku Kacinu pomaga pri informacijski vojni. Na fakulteti v vojnem času uspešno prepriča več ljudi, ki prihajajo iz sovražne armade, da prestopijo in začnejo delati za Slovenijo. Takoj po vojni pa skupaj s katedro za obramboslovje postane oster kritik poosamosvojitvenih razmer na MORS-u. Janezu Janši, ki ga je Anton že dodobra spoznal na vojaških taborih, očita nestrokovnost in vpletanje politike v vojaške zadeve. Polemiko z bodočim obrambni ministrom začne že pred volitvami leta 1990, ko Janša podpiše pobudo Marka Hrena in njegovega Mirovnega inštituta za postopno demilitarizacijo Slovenije. Obrambnega ministra Janšo ostro kritizira ob aferi Depala vas. Ta kritika pusti posledice tudi v Antonovem domu, saj njemu in njegovi družini po telefonu in pošti grozijo neznanci.

Anton se kljub ostremu kritiziranju nestrokovnega dela na MORS-u z aktualno politiko ne ukvarja prav dosti. O njegovi politični poti, razen podpisa za predsedniško kandidaturo Milana Kučana leta 1997, ni veliko podatkov. Antona politika ne zanima, ker zanjo preprosto nima dovolj časa, bolj ga privlači znanost. V devetdesetih letih postane izredni profesor, prodekan na FDV-ju in predstojnik obramboslovnega raziskovalnega centra. Kot pedagog in raziskovalec se z referati udeleži številnih mednarodnih srečanj, po tujini pa vodi tudi svoje študente. Večkrat obiščejo Bruselj, Strasbourg in Dunaj ter druga evropska mesta, kjer so sedeži pomembnih vojaških institucij. Študenti so nad profesorjevo sproščenostjo zelo navdušeni, malo manj pa ekskurzije ljubijo njegovi asistenti, ki morajo opraviti večino organizacijskega dela. V znanstveni sferi je Anton posebno znan po predavanjih o nacionalni in mednarodni varnosti ter primerjalnih analizah obrambnih in vojaških sistemov. V znanstvenih argumentih upošteva liberalno koncepcijo varnosti, ki državi ne priznava monopola nad varnostjo. Poleg Antona Beblerja na njegovo znanstveno pot močno vpliva tudi slavni zagrebški profesor Radovan Vukadinović, ki ga Anton spremlja in posluša na vseh mednarodnih konferencah. Zaradi znanstvenega vzpona se začne pojavljati v javnih občilih, kot vojaški strokovnjak komentira zalivsko vojno, napad Amerike na položaje bosanskih Srbov in prevrat v Rusiji. Tako na primer leta 1994 za dnevnik Slovenec napove, da se bo konflikt na Kosovu začel reševati šele s prihodom Nata. Nekaj let kasneje se njegove napovedi izkažejo za pravilne. Seveda pa Anton ne sodeluje le z znanstveniki in novinarji. Skupaj s sodelavci na katedri za obramboslovje ima velik vpliv na nacionalnovarnostni sistem Slovenije. Tako med drugim pripravijo zasnovo nacionalne varnosti. A sodelovanje med MORS-om in obramboslovjem nikoli ni na visoki ravni, saj se civilni znanstveniki pogosto ne strinjajo z delovanjem vojaškega ministrstva. Leta 1999 postane Anton predsednik strateškega sveta. Vseskozi je predviden za funkcijo morebitnega nadstrankarskega obrambnega ministra, vendar ponujeno vztrajno zavrača. Večkrat politiki to funkcijo ponudijo le še njegovemu predavatelju in mentorju Antonu Beblerju.

Ko lanskega aprila vseeno popusti, se njegovo ime znajde na seznamu predlaganih članov Drnovškove vlade. Kandidaturo sprejme le pod pogojem, da se bo čez pol leta lahko vrnil v stroko. Aprila Drnovšku ne uspe, Anton pa se pol leta kasneje spet pusti prepričati. Tokrat je predlagana vlada potrjena in Anton postane sedmi obrambni minister. Že na prvi pogled se loči od svojih predhodnikov, saj je prvi obrambni minister obramboslovec, ki je po študijskih uspehih nadpovprečen. Njegova predhodnika in fakultetna kolega Janez Janša in Jelko Kacin namreč nista slovela kot zelo pridna študenta. Na predstavitvi pred parlamentarnim odborom za obrambo poslance prepriča s širokim strokovnim znanjem in strpnostjo, demokracijo namreč razume kot soočanje različnih mnenj. Anton tako ne bi "blazno zameril", če bi med ministrovanjem "v glavo dobil kakšen paradižnik". V skladu s sklepi diplomske naloge se zavzema za "duhovno oskrbo za vse pripadnike različnih veroizpovedi". Ko postane minister, si za sodelavce izbere strokovnjake, ki jih pozna kot znanstvenik, tako je na primer državnemu sekretarju Tomažu Času celo mentor pri doktorski disertaciji. Z Antonovim prihodom v slovenskem Pentagonu zaveje nov veter, v nekaj dneh osebno obišče vse oddelke in operativna poveljstva Slovenske vojske. Med prednostne naloge uvrsti: preoblikovanje Slovenske vojske v učinkovito vojaško organizacijo, pripravo in sprejetje manjkajočih nacionalnostrateški doktrinarnih dokumentov ter seveda izvajanje načrta za vstop v Nato.

Projekcija: Anton postane edini slovenski obrambni minister, ki mu uspe obdržati se na vročem stolčku štiri leta. Med njegovim mandatom se Slovenija pridruži Natu, Slovenska vojska pa po uvedbi kombiniranega nabornega sistema postane spoštovanja vredna vojaška sila v tem delu Evrope. Po ministrovanju odide v Bruselj, kjer na sedežu Nata opravlja odgovorne funkcije.