Vojislav Koštunica

Vojislava rodijo 24. aprila 1944 v Beogradu. Njegov danes že pokojni oče je oficir v kraljevi vojski in odvetnik, mati pa ni zaposlena. Po maturi na beograjski Drugi gimnaziji leta 1966 nekaj časa ne ve, za kateri študij bi se odločil. Niha med književnostjo in pravom, nazadnje pa se zaradi vpliva očeta in okolice odloči za pravo. "Mislim, da nisem naredil napake," bo povedal kasneje. Diplomira na Pravni fakulteti v Beogradu, leta 1970 magistrira, leta 1974 pa doktorira z disertacijo Opozicija v kapitalističnem sistemu. Že zelo zgodaj se zanima za politično teorijo in proučuje delovanje večstrankarske ureditve. Zanima se za zgodovino predvojne Demokratske stranke, ki jo je v Braničevu vodil njegov ded Živojin Aranđelović. Do leta 1974 dela kot asistent na beograjski pravni fakulteti. Istega leta stopi v bran svojemu profesorju Mihajlu Đuriću, zaprtem zaradi kritike ustavnih sprememb iz leta 1974, in podpiše peticijo za njegovo osvoboditev. Zato ga razglasijo za "neprimernega" in skupaj z nekaterimi kolegi izgubi službo. "To je bil moj prvi obračun z njimi. Zame je bilo to zanimivo, ker mi je bilo vse znano in sem lahko vse predvidel, kampanjo v časopisih in vse drugo," se bo kasneje spominjal Vojislav.

Po izgubi dela na fakulteti se zaposli v Centru za filozofijo in družbeno teorijo, leta 1981 pa prestopi v Inštitut za družbene vede, kjer je nekaj časa tudi direktor. Poroči se s pravnico Zorico Radović. Nima otrok. Intenzivno se ukvarja z raziskovalnim delom. Socializma se dotakne le toliko, da raziskuje "alternativne ideje" o tem pojavu. V času, ko se kariera dela s traktati o samoupravnem socializmu, raje piše o pomenu ameriške deklaracije o neodvisnosti iz leta 1789 za človekove pravice. Postane član srbskega PEN-a in Odbora za obrambo misli in izražanja, ki v peticijah brani številne, tudi slovenske intelektualce. Piše v Theorii in drugih strokovnih časopisih, prevede znamenite ameriške Federalistične spise in leta 1983 skupaj s Kostom Čavoškim izda Strankarski pluralizem in monizem, odlično študijo o odpravi večstrankarske ureditve v Jugoslaviji med letoma 1944 in 1949. Knjiga ima velik vpliv v intelektualnih krogih, tudi v Sloveniji; na ulicah slovenskih mest se ponatis izvirnika pojavi v izdaji študentskega časopisa Tribuna leta 1986.

Vojislav je odtlej v vlogi disidenta; vztrajno kritizira državo. Vendar so med njim in njegovimi kolegi iz drugih republik čedalje večje razlike. Vsi se sicer zavzemajo za demokracijo in večstrankarstvo, razlike med njimi so v razumevanju narave države. Disidenti iz Slovenije in Hrvaške imajo v tistem času državo večinoma za preveč centralistično, Vojislav pa je prepričan federalist, zato se mu zdi veliko preveč konfederalistična in ustavni položaj Srbije nesprejemljiv. Zavzema se za večstrankarske volitve v Jugoslaviji in za načelo "en človek, en glas", tega pa opozicija na severozahodu države ne sprejme z naklonjenostjo. Kritiko ustave iz leta 1974 v Srbiji medtem prevzamejo krogi Miloševićeve Socialistične stranke Srbije. Vsi disidenti, ki so bili s fakultet pregnani v času sprejemanja "kardeljanske" ustave, se lahko leta 1989 vrnejo na stara delovna mesta. Vojislav je edini, ki odkloni ponudbo in se ne želi vrniti.

V začetku devetdesetih let se zgodijo burne spremembe. Vojislav skupaj s prijatelji Kosto Čavoškim, Zoranom Đinđićem, Leonom Koenom in drugimi septembra 1989 ustanovi Demokratsko stranko in leta 1990 kot njen poslanec vstopi v srbski parlament. Dve leti kasneje, po razpadu SFRJ, tudi Demokratska stranka razpade na dva dela - na Demokratsko stranko, ki jo odtlej vodi Zoran Đinđić, in Demokratsko stranko Srbije. Vojislav s 418 glasovi za in enim proti prevzame vodstvo v DSS in se razide s svojim botrom Kostom Čavoškim. V statutu stranke zapiše, da bi bilo najnaravnejše ime za Jugoslavijo Zveza Srbije in Črne gore. V neki oddaji izjavi, da bi bilo treba "vsako Jugoslavijo vreči v motno Marico". Kljub temu poskuša v politiko vnesti "analitičnost, presojanje na podlagi dejstev", vendar ta vrsta politike v Srbiji do konca devetdesetih let ni posebej priljubljena.Vojislav je nad razpadom države in vsem, kar sledi, globoko razočaran. Timothyju Gartonu Ashu iz tednika Time bo sredi devetdesetih let med pogovorom v neki gostilni celo priznal, da mu je bila še najbolj všeč Aleksandrova, "izvirna" Jugoslavija. Tista, ki je bila po njegovem poskus "ustvarjanja nacije v britanskem slogu v okviru ustavne monarhije". "Poglejte, kralj je dal svojemu prvemu sinu srbsko, drugemu hrvaško in tretjemu slovensko ime. Tako kot britanski monarhi," se odkrito izpove Vojislav.

Vojislav se ob vojni v Bosni in Hercegovini obnaša vzdržno. Zavzema se za pravico srbskega naroda v Bosni do samoodločbe in trdne zveze z Jugoslavijo, vendar nasprotuje etničnemu čiščenju. Ker pa vztrajno govori o "razpadu" Bosne in Hercegovine, neenakopravnosti in trpljenju Srbov v Bosni, kritizira Miloševićev bojkot čezdrinskih Srbov in podpis daytonskega sporazuma, Karadžićevo SDS pa vidi kot "nacionalno in demokratično silo", ga v nekaterih medijih pričnejo primerjati z nacionalistom Vojislavom Šešljem. Ob množičnih demonstracijah v Srbiji leta 1996/97 - tudi zaradi drugih opozicionalcev - ostaja v ozadju. Spomladi 1998 Vojislav med obiskom Kosova naredi svojo največjo medijsko napako, ko se slika s kalašnikovko v rokah. Kasneje bo trdil, da jo je zgolj pridržal, vendar bodo njegovi nasprotniki fotografijo še velikokrat spretno izkoristili kot dokaz za Vojislavovo militantnost. V srbskih časopisih se pojavijo tudi pikre pripombe, češ da je Koštunica le "Šešelj v fraku".

Natovo posredovanje v ZRJ Vojislav preživi v Beogradu. Zračne napade označi za "kriminalno dejanje" in ZDA obtoži, da so z napadi le utrdile sicer že omajano Miloševićevo vladavino. Kljub temu trdi, da ni "protiameriško" razpoložen. Biti "nacionalist" po njegovem ne pomeni nujno nastopati "proti drugim narodom". "Moj prvi tuji jezik je angleščina. Povezan sem s to kulturo in jo kritiziram prav z njenih pozicij. To je prozahodna kritika sedanje ameriške politike. To, kar delam, je poskus vrniti stvari k izvirnim liberalnim vrednotam Zahoda," pojasnjuje Vojislav. Kljub temu prizna, da bi ljudem, kot so Havier Solana, Robin Cook ali Madlaine Albright, "le stežka segel v roko". To bi storil zgolj, če bi ga "k temu zavezovala funkcija", pa tudi tedaj "z mešanimi občutki". Vsi so namreč ljudje, ki so "ne samo zaradi svojih funkcij, temveč tudi z osebnim prispevkom storili veliko zla mojemu narodu. To je zlo, ki ga nimam pravice pozabiti," pojasni Vojislav.

Leto in pol po koncu vojne Milošević naredi strateško napako, ko razpiše zvezne in neposredne predsedniške volitve. Osemnajst opozicijskih strank, zbranih v koalicijo DOS, za svojega kandidata izbere Vojislava Koštunico, in ta se izkaže za popolnoma odpornega proti vsem medijskim napadom vladajočega režima. Ker je edini pomembnejši politik, ki ni nikoli trgoval z Miloševićem, uživa zaupanje ljudi. Beograjska Politika zaman pisari, da ima "mačkar" Vojislav osemnajst mačk in ogromno ljubic. "Imam dve mački in enega psa. Živijo složno. Nobeden nima rodovnika," odvrne na obtožbe Vojislav. V volilni kampanji mediji poudarjajo Vojislavovo nepodkupljivost, poštenost, zvestobo načelom in skromno življenje. "Dajem besedo, da se bom v skladu z božjimi in človeškimi zakoni potrudil spremeniti našo državo in da ne bom dopustil, da me oblast spremeni," konča svoj govor na predvolilni konvenciji DOS-a. "On je naš človek, pošten in skromen kot mi, samo pametnejši," Vojislava opiše neki taksist iz Valjeva. Vojislav prekrižari vso Srbijo. Povsod ga pričakajo množice. Vsi mu prijazno svetujejo, kako naj prepreči volilno krajo in kje naj bo previden na poti. Ker nima osebnega stražarja, povsod, kamor pride, ljudje trdijo, da ga "varuje vse mesto". Policisti ga pozdravljajo z "gospod predsedniški kandidat". "Govorite kakor moji profesorji. Morali se boste malce prilagoditi," mu pokroviteljsko svetuje neki študent, Vojislav pa vse pripombe sprejema z nasmeškom.

Volitve 24. septembra 2000 prinesejo nepričakovan preobrat; Vojislav z 52,4 odstotka glasov kljub tradicionalni volilni kraji vladajoče koalicije že v prvem krogu premaga Slobodana Miloševića, saj ta dobi le 38 odstotkov glasov. Milošević poskuša na cesto poslati tanke, vendar se poveljniška veriga sesuje. Pol milijona demonstrantov je na ulicah Beograda, ljudje zasedejo parlament, ob pomoči bagerja pa še RTV Srbije. Vojislav postane ljudski tribun, obljublja reforme, se odreka revanšizmu in prepriča tudi policiste, ki bi morali napasti delavce v rudniku Kolubara. Ko celo policisti iz protiterorističnih enot SAJ odvržejo orožje, je kontrarevolucije konec. Ker si nihče ne upa Miloševiću sporočiti slabe novice, mu jo 5. oktobra v navzočnosti načelnika generalštaba jugoslovanske vojske Pavkovića sporoči kar Vojislav osebno. "Ne boste verjeli, toda o svojem porazu sploh ni bil obveščen," bo kasneje v intervju za Spiegel povedal Vojislav.

Šestega oktobra 2000 se Srbija prebudi z novim predsednikom. Tuji mediji pišejo, da se stari in novi predsednik razlikujeta "kot dan in noč". Ne le po metodah, tudi navzven. Novi predsednik vozi bel jugo 60 iz leta 1990. Stanuje v majhnem dvosobnem stanovanju na vogalu Gospodar Jevremove in Francoske ulice v Beogradu in se noče preseliti v predsedniško palačo. To je blazno všeč njegovim sosedom in povzroča neznanske težave varnostnikom, ki morajo varovati predsednika. Predsednik ne želi namestiti posebnih varnostnih naprav in privoli samo v takšen tehnični nadzor, ki ga bo lahko plačal iz svojega žepa. Trdi, da se počuti "zelo varnega brez varovanja" in da bi se počutil "varovan zelo nevarno". Oblači se sam in njegove obleke niso povsem zadnji krik mode. Ima majhno družinsko hišo v Belanovici. Njegova soproga se ne vmešava v delo predsednika ZRJ. Vojislav govori angleško, nemško in francosko, včasih igra košarko in navija za Crveno zvezdo. Rad gleda filme in posluša Iggyja Popa. "Res si je težko zamisliti tega natančnega pravnika stare šole, kako v osami svojega doma potresa z glavo, ko mladi in besni Iggy in The Stooges nažigajo Dirt, Fun House ali I Wanna Be Your Dog (medtem ko ga mački in pes začudeno gledajo), toda le kaj vemo o skrivnostih človeške narave ..." so ob tem presenetljivem spoznanju zapisali v beograjskem Danasu. Sicer pa Vojislav ne kadi, pije pa "samo toliko, da ne spada med tiste, ki abstinirajo". Najraje srkne slivovko z mento, imenovano nanovača. Njegov politični ideal ostaja De Gaulle, ki simbolizira odpor ameriški hegemoniji in dokazuje "pripravljenost, da se marsikaj tvega, da se žrtvuje kolonija za obnovo nacije". Srbom pa po njegovem manjka "predvsem samodiscipline".

Volitve v Srbiji nenadoma spremenijo podobo vsega Balkana. Spremembe v Srbiji so postopne, vendar očitne. Po zmagi opozicije na republiških volitvah Vojislav 1. januarja 2001 zamenja 14 generalov in iz diplomacije umakne Miloševićeve kadre. Medije prevzamejo dotlej preganjani novinarji. Vojislav najprej obišče Bosno in Hercegovino in nova vlada vzpostavi diplomatske odnose tudi s Slovenijo. "Včerajšnja 'kolateralna škoda' je danes heroj," zapiše v Independentu Robert Fisk. Vojislavu čestitajo ameriški predsednik Clinton, britanski premier Blair, francoski predsednik Chirac in desetine drugih državnikov. V Črni gori novega predsednika sprejmejo z zadržanostjo in odporom. Albanci s Kosova, ki si želijo neodvisnosti, prav tako niso navdušeni nad spremembo. Vojislav Črno goro zmede z zamislijo o referendumu, mednarodni skupnosti pa postavi ultimat in zahteva posredovanje v obmejnem pasu s Kosovom. Za Evropo in ZDA je Vojislav zaradi demokratičnega pedigreja in trdnih stališč trd oreh. Takoj po prevzemu oblasti v prvem intervjuju zatrdi, da je sodelovanje s sodiščem za vojne zločine v Haagu zanj "sedma luknja na piščalki", da je to sodišče "ameriško" in kot takšno "politični instrument", ne pa pravo sodišče, saj je ustavilo preiskavo o zločinih Nata v Jugoslaviji. Vojislav zato noče poslati poraženega Miloševića v Haag, pač pa si želi sojenja v državi. Štirinajst dni se upira srečanju s haaško tožilko Carlo del Ponte. Ko si premisli, pogovor ni posebej spodbuden in Carla brez izjave ter precej jezna odide iz Beograda.

Projekcija: Ker je Vojislav uspešen ustavni pravnik, pomaga iznajti formulo, s katero Srbija v sklopu "asimetrične federacije" privoli v dejansko samostojnost Kosova v zameno za tesnejšo zvezo Srbije in Republike srbske. Vojislavu se uresniči želja in v zgodovini (preden predčasno sestopi z oblasti) ostane zapisan kot srbski De Gaulle. Ko Miloševića obsodijo v Beogradu, postane vprašanje izročitve Haagu manj pomembno.